Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 178
[TUDIJSKI VE^ERI
Körtner jih predstavi in poveže takole: »Samo ker in kolikor Pismo
priča za evangelij, je po klasičnem reformacijskem nauku vir in
merilo krščanskega verovanja, nauka in življenja. [...] Pismo je vir in
merilo verovanja, ker in kolikor priča o Kristusu, ki je edini vir
odrešenja, namreč evangelija, ki oznanja opravičenje grešnikov.
Opravičenje grešnikov se udejanja zaradi Kristusa, samo iz milosti –
in sicer samo po veri v evangelij, kakor je izpričan po Pismu.« (Kört-
ner, 61.)
Lahko bi zgostili in povezali tudi tako: samo po Pismu vemo za
Kristusa in njegov evangelij Božje milosti, ki smo je deležni samo po
veri. Ali: sprejeti/odrešeni smo samo po Božji milosti, ki se je udeja-
njila v Kristusu, kakor vemo samo iz Pisma, če ga sprejemamo v veri.
Gotovo so opazne razlike v poudarkih, ki so odvisni od samó, s
katerim začenjamo, in zaporedjem navezav na druge tri. Če začnemo
z opravičenjem po veri, ker smo, sledeč Körtnerju, o njej posebej
govorili v prejšnjem poglavju, se zastavi vprašanje: na čem temelji
opravičujoča moč vere, njena gotovost?
Körtner nadaljuje: »Vera se opira in zanaša na Božjo besedo,
natančneje rečeno, na evangelij. Temeljna podoba Božje besede
evangelija je pridiga, po kateri pride evangelij do besede. Kot evangelij
ima tudi pridiga strukturo performativnega govora, ki to, kar izreka,
s tem tudi udejanja. Evangelij po formi ni le Božji nagovor, ampak je
tudi in predvsem Božja obljuba, zagotovilo odpuščanja grehov.
Čeprav je evangelij ustni govor, pa nujno potrebuje pisno pričevanje
(o Jezusu in/kot Božji besedi).«
Z različnimi vstopi, zaporedji in iz njih sledečimi različnimi
poudarki so reformatorji od vsega začetka nasprotovali različnim
deformiranim in zgrešenim pojmovanjem, po njihovem prepričanju,
seveda. V zgornjem primeru očitno proti pojmovanju »notranje vere«
kot zgolj notranjega Božjega glasu, ne glede na evangelij ali celo proti
njemu. Odgovor/ugovor je opredeljeval notranjo vero kot notranji
pristanek, kot zaupanje v evangelij Jezusa Kristusa, ki/kot je izpričan
in posredovan v Svetem pismu. Usmerjen je bil proti takratni in
poznejši »spiritualistični« usmeritvi v krščanstvu: šele »samo Pismo«
opredeljuje in razmejuje krščansko verovanje. Notranja vera je po-
slušnost zunanji besedi evangelija in Svetega pisma, čeprav te notranje
176
Körtner jih predstavi in poveže takole: »Samo ker in kolikor Pismo
priča za evangelij, je po klasičnem reformacijskem nauku vir in
merilo krščanskega verovanja, nauka in življenja. [...] Pismo je vir in
merilo verovanja, ker in kolikor priča o Kristusu, ki je edini vir
odrešenja, namreč evangelija, ki oznanja opravičenje grešnikov.
Opravičenje grešnikov se udejanja zaradi Kristusa, samo iz milosti –
in sicer samo po veri v evangelij, kakor je izpričan po Pismu.« (Kört-
ner, 61.)
Lahko bi zgostili in povezali tudi tako: samo po Pismu vemo za
Kristusa in njegov evangelij Božje milosti, ki smo je deležni samo po
veri. Ali: sprejeti/odrešeni smo samo po Božji milosti, ki se je udeja-
njila v Kristusu, kakor vemo samo iz Pisma, če ga sprejemamo v veri.
Gotovo so opazne razlike v poudarkih, ki so odvisni od samó, s
katerim začenjamo, in zaporedjem navezav na druge tri. Če začnemo
z opravičenjem po veri, ker smo, sledeč Körtnerju, o njej posebej
govorili v prejšnjem poglavju, se zastavi vprašanje: na čem temelji
opravičujoča moč vere, njena gotovost?
Körtner nadaljuje: »Vera se opira in zanaša na Božjo besedo,
natančneje rečeno, na evangelij. Temeljna podoba Božje besede
evangelija je pridiga, po kateri pride evangelij do besede. Kot evangelij
ima tudi pridiga strukturo performativnega govora, ki to, kar izreka,
s tem tudi udejanja. Evangelij po formi ni le Božji nagovor, ampak je
tudi in predvsem Božja obljuba, zagotovilo odpuščanja grehov.
Čeprav je evangelij ustni govor, pa nujno potrebuje pisno pričevanje
(o Jezusu in/kot Božji besedi).«
Z različnimi vstopi, zaporedji in iz njih sledečimi različnimi
poudarki so reformatorji od vsega začetka nasprotovali različnim
deformiranim in zgrešenim pojmovanjem, po njihovem prepričanju,
seveda. V zgornjem primeru očitno proti pojmovanju »notranje vere«
kot zgolj notranjega Božjega glasu, ne glede na evangelij ali celo proti
njemu. Odgovor/ugovor je opredeljeval notranjo vero kot notranji
pristanek, kot zaupanje v evangelij Jezusa Kristusa, ki/kot je izpričan
in posredovan v Svetem pismu. Usmerjen je bil proti takratni in
poznejši »spiritualistični« usmeritvi v krščanstvu: šele »samo Pismo«
opredeljuje in razmejuje krščansko verovanje. Notranja vera je po-
slušnost zunanji besedi evangelija in Svetega pisma, čeprav te notranje
176
