Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 182
[TUDIJSKI VE^ERI
oznanilo ljudem: »Bog je z nami.«10 Za to in zato je bila dana ljudem.
Bil je dan, darovan Jezus Kristus, bilo je dano v dediščino pričevanje
o njem, bile so dane napovedi o njem (starozaveznih prerokov). Kot
takšno pa morajo Sveto pismo ljudje – in to vedno znova vsakokratni
konkretni ljudje – s svojimi ušesi in očesi slišati in videti v svojem
branju, poslušanju, oznanjevanju. Do njega ne morejo drugače kot
skozi Biblijo, v človeškem jeziku zapisano napovedovanje in priče-
vanje; le skozi njo pridejo do Božje besede in Svetega pisma, ki/ker
govori o evangeliju odrešenja, o Božji besedi, ki se je učlovečila.
Božja beseda se sliši le skozi človeške besede, se »prevaja« – se
mora prevajati – v človeški jezik, da bi bila slišana in brana od
človeških ušes in oči. Če ne bi bila zapisana in brana v različnih
ljudskih jezikih, ne bi mogla biti dojeta kot Božja beseda, ne bi mogla
biti Božja beseda in Sveto pismo za ljudi. Cerkev so ljudje, ki/ko/ker
»prevajajo« Biblijo v Sveto pismo, cerkev je skupnost ljudi, ki so »na-
sledniki apostolov«, ker sprejemajo njihovo zapisano pričevanje,
skupnost vseh, ki temu pričevanju pritrjujejo in ga ohranjajo, ko
pričevanje obnavljajo. Ko ljudje prevajajo Biblijo v Sveto pismo, so
skupnost že zaradi narave (človeškega, ljudskega) jezika kot nečesa
nujno skupnega, skupinskega.11 Cerkev je skupnost (vidna in nevid-
na) vernikov, to je tistih, ki skozi Biblijo slišijo Evangelij opravičenja
in odrešenja ter so mu poslušni.
Načelo sola scriptura ne pomeni, da namesto papeža (cerkvene
avtoritete) postavimo »papirnatega papeža«, nezmotljivo Pismo.
Kajti Sveto pismo (Biblija) je Pismo za posameznika le po njegovi veri,
ki/ko ga bere in sliši kot Božjo besedo. Takega slišanja in branja ni
brez vere, (ki je) ni brez Svetega Duha, brez »in-spiracije«. Nauk o
inspiraciji, s katerim so v preteklosti poskušali versko razložiti
nastanek biblijskih tekstov (prek navdihnjenih avtorjev), je po Kört-
nerjevem prepričanju treba prenesti na bralca (poslušalca): »impli-
10 O tem v knjigi Vstop v krščanstvo drugače, poglavje Razodetje, Sveto pismo in cerkev
(Kerševan, 1992, 52–55). Glej tudi članek Dogma in krščanska vera v isti knjigi.
11 »Jezik sam je prav tako proizvod neke skupnosti, kot je z drugega vidika sam
bivanje skupnosti, njeno samogovoreče tu-bivanje.« (Karl Marx, Grundrisse der
Kritik der politischen Ökonomie. Frankfurt am Main: Europäische Verlagsanstalt,
str. 390.)
180
oznanilo ljudem: »Bog je z nami.«10 Za to in zato je bila dana ljudem.
Bil je dan, darovan Jezus Kristus, bilo je dano v dediščino pričevanje
o njem, bile so dane napovedi o njem (starozaveznih prerokov). Kot
takšno pa morajo Sveto pismo ljudje – in to vedno znova vsakokratni
konkretni ljudje – s svojimi ušesi in očesi slišati in videti v svojem
branju, poslušanju, oznanjevanju. Do njega ne morejo drugače kot
skozi Biblijo, v človeškem jeziku zapisano napovedovanje in priče-
vanje; le skozi njo pridejo do Božje besede in Svetega pisma, ki/ker
govori o evangeliju odrešenja, o Božji besedi, ki se je učlovečila.
Božja beseda se sliši le skozi človeške besede, se »prevaja« – se
mora prevajati – v človeški jezik, da bi bila slišana in brana od
človeških ušes in oči. Če ne bi bila zapisana in brana v različnih
ljudskih jezikih, ne bi mogla biti dojeta kot Božja beseda, ne bi mogla
biti Božja beseda in Sveto pismo za ljudi. Cerkev so ljudje, ki/ko/ker
»prevajajo« Biblijo v Sveto pismo, cerkev je skupnost ljudi, ki so »na-
sledniki apostolov«, ker sprejemajo njihovo zapisano pričevanje,
skupnost vseh, ki temu pričevanju pritrjujejo in ga ohranjajo, ko
pričevanje obnavljajo. Ko ljudje prevajajo Biblijo v Sveto pismo, so
skupnost že zaradi narave (človeškega, ljudskega) jezika kot nečesa
nujno skupnega, skupinskega.11 Cerkev je skupnost (vidna in nevid-
na) vernikov, to je tistih, ki skozi Biblijo slišijo Evangelij opravičenja
in odrešenja ter so mu poslušni.
Načelo sola scriptura ne pomeni, da namesto papeža (cerkvene
avtoritete) postavimo »papirnatega papeža«, nezmotljivo Pismo.
Kajti Sveto pismo (Biblija) je Pismo za posameznika le po njegovi veri,
ki/ko ga bere in sliši kot Božjo besedo. Takega slišanja in branja ni
brez vere, (ki je) ni brez Svetega Duha, brez »in-spiracije«. Nauk o
inspiraciji, s katerim so v preteklosti poskušali versko razložiti
nastanek biblijskih tekstov (prek navdihnjenih avtorjev), je po Kört-
nerjevem prepričanju treba prenesti na bralca (poslušalca): »impli-
10 O tem v knjigi Vstop v krščanstvo drugače, poglavje Razodetje, Sveto pismo in cerkev
(Kerševan, 1992, 52–55). Glej tudi članek Dogma in krščanska vera v isti knjigi.
11 »Jezik sam je prav tako proizvod neke skupnosti, kot je z drugega vidika sam
bivanje skupnosti, njeno samogovoreče tu-bivanje.« (Karl Marx, Grundrisse der
Kritik der politischen Ökonomie. Frankfurt am Main: Europäische Verlagsanstalt,
str. 390.)
180
