Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 177
MARKO KER[EVAN
Toda spet: Verujoči lahko svojo vero razume le kot od Boga po-
darjeno svobodno dejanje; šele Božja milost ustvarja pravo človekovo
svobodo, ki ni svoboda od zunanjih pogojev in zakonov, ampak od
nas samih. Človeka osvobaja (za vero) prav odvisnost od Božje
milosti. (Bultmann, po Jüngel, 2001, 162.)
Če smo krog tako sklenili, hkrati vemo, da po krogu (pot) vedno
lahko nadaljujemo, celo moramo, da se ga kot sklenjenega zavemo,
da ga uvidimo ...
Toda: kako lahko človek uvidi razliko med osvobajajočo vero
(gotovostjo te vere) in človeško samoprepričanostjo o lastni veri,
(grešno) »vero v moč (lastne) vere«, ko pa je človeško, prečloveško,
da človek laže in vara ne samo druge, ampak tudi samega sebe? Še
posebej v razmerah in zadevah, ko lahko človek vidi pri drugih in pri
sebi, da smo pripravljeni verjeti in se predajati vsemu mogočemu –
ali pa da, nasprotno, ne verujemo/zaupamo in se ne predaja nikomur
in ničemur več.
Ali ne ostane tudi tu – pri »samo Bog« – ob vsem našem priza-
devanju za (samo)spoznanje, za zaupanje, za verovanje, navsezadnje
le zaupanje in predanost Božji sodbi, da ona milostno razloči in
presodi med našo vero in nevero? Verovati več, pomeni verovati manj.
In pozabiti ne gre tudi Bultmannovega opozorila: »Če Bog je, je vse
naše govorjenje o njem – tudi tu navzoče – greh; če ga ni, je nesmisel.
Ali je smiselno in ali je opravičeno, pa ne odločamo mi sami [steht
nicht bei uns].« (Po Körtner, 48.)
Samo Pismo (sola scriptura)
Samó Pismo je od vseh štirih samó tisto, ki najbolj vidno, »mate-
rialistično« in oprijemljivo razlikuje protestantsko krščanstvo od
drugih, posebej rimskokatoliškega. Jasno je seveda, da tudi ta samó –
in ta še posebej – ne sme biti izvzet iz povezave z ostalimi: vsi štirje
drug drugega opredeljujejo/omejujejo in pojasnjujejo. Brez katerega-
koli od njih krščansko verovanje ne bi bilo krščansko verovanje; še
manj je seveda katerikoli od njih sam zase zadosten za njegovo
opredelitev. Lahko pa jih predstavljamo in povezujemo v različnih
zaporedjih in na različne načine.
175
Toda spet: Verujoči lahko svojo vero razume le kot od Boga po-
darjeno svobodno dejanje; šele Božja milost ustvarja pravo človekovo
svobodo, ki ni svoboda od zunanjih pogojev in zakonov, ampak od
nas samih. Človeka osvobaja (za vero) prav odvisnost od Božje
milosti. (Bultmann, po Jüngel, 2001, 162.)
Če smo krog tako sklenili, hkrati vemo, da po krogu (pot) vedno
lahko nadaljujemo, celo moramo, da se ga kot sklenjenega zavemo,
da ga uvidimo ...
Toda: kako lahko človek uvidi razliko med osvobajajočo vero
(gotovostjo te vere) in človeško samoprepričanostjo o lastni veri,
(grešno) »vero v moč (lastne) vere«, ko pa je človeško, prečloveško,
da človek laže in vara ne samo druge, ampak tudi samega sebe? Še
posebej v razmerah in zadevah, ko lahko človek vidi pri drugih in pri
sebi, da smo pripravljeni verjeti in se predajati vsemu mogočemu –
ali pa da, nasprotno, ne verujemo/zaupamo in se ne predaja nikomur
in ničemur več.
Ali ne ostane tudi tu – pri »samo Bog« – ob vsem našem priza-
devanju za (samo)spoznanje, za zaupanje, za verovanje, navsezadnje
le zaupanje in predanost Božji sodbi, da ona milostno razloči in
presodi med našo vero in nevero? Verovati več, pomeni verovati manj.
In pozabiti ne gre tudi Bultmannovega opozorila: »Če Bog je, je vse
naše govorjenje o njem – tudi tu navzoče – greh; če ga ni, je nesmisel.
Ali je smiselno in ali je opravičeno, pa ne odločamo mi sami [steht
nicht bei uns].« (Po Körtner, 48.)
Samo Pismo (sola scriptura)
Samó Pismo je od vseh štirih samó tisto, ki najbolj vidno, »mate-
rialistično« in oprijemljivo razlikuje protestantsko krščanstvo od
drugih, posebej rimskokatoliškega. Jasno je seveda, da tudi ta samó –
in ta še posebej – ne sme biti izvzet iz povezave z ostalimi: vsi štirje
drug drugega opredeljujejo/omejujejo in pojasnjujejo. Brez katerega-
koli od njih krščansko verovanje ne bi bilo krščansko verovanje; še
manj je seveda katerikoli od njih sam zase zadosten za njegovo
opredelitev. Lahko pa jih predstavljamo in povezujemo v različnih
zaporedjih in na različne načine.
175
