Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 174
[TUDIJSKI VE^ERI
testantski nauk o »opravičujoči veri« (fides justificans): »Tisti, ki trdi,
da je človek svojih grehov osvobojen in opravičen s tem, da gotovo
veruje v svojo osvoboditev in opravičenje, ali da ni nihče resnično
opravičen, če ne veruje, da je opravičen, in da le po tej veri popolnoma
nastaneta osvoboditev in opravičenje, ta naj bo izključen.« (Dekret o
opravičenju, 13, Denzinger, 1563).
Kdo ne bi danes pritrdil tej tridentinski sodbi? Govoriti o opra-
vičujoči veri, videti v »gotovosti vere« v opravičenje pogoj za to
opravičenje ali celo njegov vzrok – je danes še bolj nesprejemljivo
kakor v 16. stoletju. Namreč v času, ki je po eni strani čas vsesplošne
negotovosti, skepse, dvomov, nezaupanja, po drugi strani pa čas
prave inf lacije verovanja in verjetja v vse mogoče, v vsa mogoča
ponujana odrešilna/osvobodilna spoznanja in delovanja. Kako z vero
v času, ko se nič ne veruje/verjame ali pa se verjame vse, nasploh in
posebej na področju »duhovnosti«? Kako z vero v sodobnem času
nevere in/ali lahko-vernosti? (Peter Berger je svojemu delu A Far Glory
dal podnaslov: Quest for Faith in An Age of Credulity; Berger, 1992.)
Jüngel pri tem – in proti temu – vztraja: »Le vera pusti Bogu biti
Bog. Izključujoče besede samo po veri so torej bistvo člena o opra-
vičenju.« (Vsebovala naj bi jih tudi Augsburška veroizpoved, ne sicer v
običajno navajanem IV. členu o opravičenju, ampak v VI. in XX.
členu.)
Tako Jüngel kot Körtner seveda ponovno opozarjata na nujnost
natančnega branja in razumevanja svetopisemskih besedil (kakor
stori že Trubar v svojem komentarju k prevodu Pisma Rimljanom).
Formulacija samo po veri je očitno zares težavna, ne le v sodobnosti, a
prav gotovo tudi v njej.
Poudarek samo po veri je imel in ohranil v reformacijski teologiji
dve osti. Skupaj s »samo milost, samo Kristus« je nasprotoval poj-
movanju o zaslužnosti človeških del in prizadevanj, torej pojmova-
nju, da je človekovo opravičenje/odrešenje odvisno od človekovih
dejanj. Posebej pa je v tej zvezi nasprotoval pojmovanju, da je človek
deležen Božje milosti (opravičenja in odrešenja) le po posredovanju,
po poti zunanjih cerkvenih dejanj, od zakramentalnih dejanj v rokah
duhovnikov do skrajnega primera, do prodajanja odpustkov.
172
testantski nauk o »opravičujoči veri« (fides justificans): »Tisti, ki trdi,
da je človek svojih grehov osvobojen in opravičen s tem, da gotovo
veruje v svojo osvoboditev in opravičenje, ali da ni nihče resnično
opravičen, če ne veruje, da je opravičen, in da le po tej veri popolnoma
nastaneta osvoboditev in opravičenje, ta naj bo izključen.« (Dekret o
opravičenju, 13, Denzinger, 1563).
Kdo ne bi danes pritrdil tej tridentinski sodbi? Govoriti o opra-
vičujoči veri, videti v »gotovosti vere« v opravičenje pogoj za to
opravičenje ali celo njegov vzrok – je danes še bolj nesprejemljivo
kakor v 16. stoletju. Namreč v času, ki je po eni strani čas vsesplošne
negotovosti, skepse, dvomov, nezaupanja, po drugi strani pa čas
prave inf lacije verovanja in verjetja v vse mogoče, v vsa mogoča
ponujana odrešilna/osvobodilna spoznanja in delovanja. Kako z vero
v času, ko se nič ne veruje/verjame ali pa se verjame vse, nasploh in
posebej na področju »duhovnosti«? Kako z vero v sodobnem času
nevere in/ali lahko-vernosti? (Peter Berger je svojemu delu A Far Glory
dal podnaslov: Quest for Faith in An Age of Credulity; Berger, 1992.)
Jüngel pri tem – in proti temu – vztraja: »Le vera pusti Bogu biti
Bog. Izključujoče besede samo po veri so torej bistvo člena o opra-
vičenju.« (Vsebovala naj bi jih tudi Augsburška veroizpoved, ne sicer v
običajno navajanem IV. členu o opravičenju, ampak v VI. in XX.
členu.)
Tako Jüngel kot Körtner seveda ponovno opozarjata na nujnost
natančnega branja in razumevanja svetopisemskih besedil (kakor
stori že Trubar v svojem komentarju k prevodu Pisma Rimljanom).
Formulacija samo po veri je očitno zares težavna, ne le v sodobnosti, a
prav gotovo tudi v njej.
Poudarek samo po veri je imel in ohranil v reformacijski teologiji
dve osti. Skupaj s »samo milost, samo Kristus« je nasprotoval poj-
movanju o zaslužnosti človeških del in prizadevanj, torej pojmova-
nju, da je človekovo opravičenje/odrešenje odvisno od človekovih
dejanj. Posebej pa je v tej zvezi nasprotoval pojmovanju, da je človek
deležen Božje milosti (opravičenja in odrešenja) le po posredovanju,
po poti zunanjih cerkvenih dejanj, od zakramentalnih dejanj v rokah
duhovnikov do skrajnega primera, do prodajanja odpustkov.
172
