Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 187
CVETKA HED@ET TÓTH
Teologija in filozofija sta samo sredstvi za razreševanje najtežjih
problemov bivanja, ki je bilo v novejši zgodovini tako zelo ogroženo,
da je uplahnil celo pogum za bivanje samo. Ravno pogum za bivanje
je zelo pogosta tema Tillichovih razmišljanj, ki iščejo, s čim ga
obuditi spričo tega, da je moderno bivanje soočeno z izgubo smisla.
S svojim mišljenjem na meji je ponovno prevprašal globino člove-
kovega duha, ki je še posebej v 20. stoletju začela izgubljati svojo
ostrino. Pri tem sploh ne gre za akademski pristop, ampak samo za
najbolj konkretna vprašanja, povezana z docela stvarnim življenjem,
za vprašanja, ki so zahtevala konkretne odgovore. Tu ni zadoščala
samo in zgolj teologija od zgoraj. Če je Tillich hotel razviti svojo teologijo
od spodaj, je moral upoštevati filozofijo, ontologijo še posebej, kajti
ta je po njegovem za teorijo stvarnosti najpomembnejša in izho-
diščna. Ne teologija in ne krščanstvo ne potrebujeta kake posebne
teorije stvarnosti, je njegova stalna deviza.
Tillichova filozofija religije povezuje filozofijo, religijo in teolo-
gijo, čeprav je več kot očitno, da je njen trajni in izstopajoči motiv
predvsem filozofski, tega pa je določala njegova osebna želja, da bi
kot teolog ostal filozof, za kar je med mnogimi filozofi prejel
priznanje. Tillich se je zavedal, da je s takim pristopom zelo posegel
v teološka razmišljanja in naravo teologije nasploh. V krajšem članku
z naslovom Filozofija in teologija iz leta 1940 izrecno pravi, da je izraz
»filozofska teologija«9 za njegovo razumevanje teologije popolnoma
primeren, kajti gre za teologijo, ki je in ostaja filozofska. V svojih
zgodnjih delih praviloma bolj uporablja izraz filozofija religije, naj-
demo pa tudi druge izraze, na primer teonomna metafizika.
Značilnost filozofske teologije je predvsem njena filozofska narava.
V sodobni teologiji opaža Tillich dve usmeritvi: ena teologija je
filozofska, druga je kerigmatična, tj. oznanjevalna. Kerigmatična teo-
logija je »teologija, ki skuša podati vsebino krščanskega izročila na
urejen in sistematski način, ne glede na filozofijo«.10 Najbolj radikalen
poskus take kerigmatične teologije vidi pri Karlu Barthu, čeprav ta
po Tillichovem spoznanju ni mogel docela brez filozofije, kar je Barth
tudi sam priznal. Leta 1951 je Tillich v uvodu svoje Sistematske teologije
9 Prav tam, str. 110.
10 Prav tam.
185
Teologija in filozofija sta samo sredstvi za razreševanje najtežjih
problemov bivanja, ki je bilo v novejši zgodovini tako zelo ogroženo,
da je uplahnil celo pogum za bivanje samo. Ravno pogum za bivanje
je zelo pogosta tema Tillichovih razmišljanj, ki iščejo, s čim ga
obuditi spričo tega, da je moderno bivanje soočeno z izgubo smisla.
S svojim mišljenjem na meji je ponovno prevprašal globino člove-
kovega duha, ki je še posebej v 20. stoletju začela izgubljati svojo
ostrino. Pri tem sploh ne gre za akademski pristop, ampak samo za
najbolj konkretna vprašanja, povezana z docela stvarnim življenjem,
za vprašanja, ki so zahtevala konkretne odgovore. Tu ni zadoščala
samo in zgolj teologija od zgoraj. Če je Tillich hotel razviti svojo teologijo
od spodaj, je moral upoštevati filozofijo, ontologijo še posebej, kajti
ta je po njegovem za teorijo stvarnosti najpomembnejša in izho-
diščna. Ne teologija in ne krščanstvo ne potrebujeta kake posebne
teorije stvarnosti, je njegova stalna deviza.
Tillichova filozofija religije povezuje filozofijo, religijo in teolo-
gijo, čeprav je več kot očitno, da je njen trajni in izstopajoči motiv
predvsem filozofski, tega pa je določala njegova osebna želja, da bi
kot teolog ostal filozof, za kar je med mnogimi filozofi prejel
priznanje. Tillich se je zavedal, da je s takim pristopom zelo posegel
v teološka razmišljanja in naravo teologije nasploh. V krajšem članku
z naslovom Filozofija in teologija iz leta 1940 izrecno pravi, da je izraz
»filozofska teologija«9 za njegovo razumevanje teologije popolnoma
primeren, kajti gre za teologijo, ki je in ostaja filozofska. V svojih
zgodnjih delih praviloma bolj uporablja izraz filozofija religije, naj-
demo pa tudi druge izraze, na primer teonomna metafizika.
Značilnost filozofske teologije je predvsem njena filozofska narava.
V sodobni teologiji opaža Tillich dve usmeritvi: ena teologija je
filozofska, druga je kerigmatična, tj. oznanjevalna. Kerigmatična teo-
logija je »teologija, ki skuša podati vsebino krščanskega izročila na
urejen in sistematski način, ne glede na filozofijo«.10 Najbolj radikalen
poskus take kerigmatične teologije vidi pri Karlu Barthu, čeprav ta
po Tillichovem spoznanju ni mogel docela brez filozofije, kar je Barth
tudi sam priznal. Leta 1951 je Tillich v uvodu svoje Sistematske teologije
9 Prav tam, str. 110.
10 Prav tam.
185
