Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 189
CVETKA HED@ET TÓTH
je bolj empirične narave, k drugemu spekulativne. Tillich ostaja ves
čas dosleden, ko gre za razumevanje bistva religije, ki je po njegovem
»usmerjenost k brezpogojnemu«15 oziroma »usmerjenost duha k brez-
pogojnemu smislu«.16 Takšno pojmovanje religije, ki ga je podal že
leta 1925 v članku z naslovom Filozofija religije, se pojavlja tudi v
poznejših, čeprav še tako različnih kontekstih. Celo trideset let
pozneje v Sistematski teologiji poudarja, da je bila krščanska misel v
vseh časih naravnana v to, kar se nas brezpogojno tiče. Sámo vpra-
šanje po resnici religije je že vključeno v odgovor na vprašanje po
bistvu religije, zato »vprašanje po bistvu in vprašanje po resnici
religije sovpadata«.17 Zdaj je dobil Tillich še podlago za razumevanje
vere, ki je po njegovem »v vseh funkcijah duha delujoči obrat k
brezpogojnemu«.18 Vendar to, kar je brezpogojno, ne more nikdar
biti »predmet, temveč le simbol, v katerem vidimo in hočemo imeti
brezpogojno. Vera je usmerjenost k brezpogojnemu s pomočjo
simbolov, ki izhajajo iz pogojnega. Torej ima vsako dejanje vere
dvojen pomen: usmerjen je neposredno na objekt svetega. Vendar s
tem ne misli objekta, temveč brezpogojno, ki je simbolno izraženo v
objektu. Vera presega neposrednost vsake stvari in je usmerjenost k
temelju in breztemeljnosti, na kateri vsaka stvar sloni.«19 Vera torej
vedno gradi na simbolnem dojemanju, v katerem sploh ne gre več za
to, kaj je in kar ni resnično kot objekt, ampak samo – in zdaj Tillich
izrecno svari – »za obrat k brezpogojnemu«.20
2. Religiozna funkcija ateizma
Tillich še leta 1957 v svojem delu Dinamika vere, napisanem v
angleščini, izrecno poudarja: »Vera pomeni, da nas zadene to, kar se
15 Paul Tillich: Frühe Hauptwerke, GW I, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1959,
str. 320.
16 Prav tam, str. 329.
17 Prav tam, str. 328.
18 Prav tam, str. 331.
19 Prav tam, 332.
20 Prav tam, str. 331.
187
je bolj empirične narave, k drugemu spekulativne. Tillich ostaja ves
čas dosleden, ko gre za razumevanje bistva religije, ki je po njegovem
»usmerjenost k brezpogojnemu«15 oziroma »usmerjenost duha k brez-
pogojnemu smislu«.16 Takšno pojmovanje religije, ki ga je podal že
leta 1925 v članku z naslovom Filozofija religije, se pojavlja tudi v
poznejših, čeprav še tako različnih kontekstih. Celo trideset let
pozneje v Sistematski teologiji poudarja, da je bila krščanska misel v
vseh časih naravnana v to, kar se nas brezpogojno tiče. Sámo vpra-
šanje po resnici religije je že vključeno v odgovor na vprašanje po
bistvu religije, zato »vprašanje po bistvu in vprašanje po resnici
religije sovpadata«.17 Zdaj je dobil Tillich še podlago za razumevanje
vere, ki je po njegovem »v vseh funkcijah duha delujoči obrat k
brezpogojnemu«.18 Vendar to, kar je brezpogojno, ne more nikdar
biti »predmet, temveč le simbol, v katerem vidimo in hočemo imeti
brezpogojno. Vera je usmerjenost k brezpogojnemu s pomočjo
simbolov, ki izhajajo iz pogojnega. Torej ima vsako dejanje vere
dvojen pomen: usmerjen je neposredno na objekt svetega. Vendar s
tem ne misli objekta, temveč brezpogojno, ki je simbolno izraženo v
objektu. Vera presega neposrednost vsake stvari in je usmerjenost k
temelju in breztemeljnosti, na kateri vsaka stvar sloni.«19 Vera torej
vedno gradi na simbolnem dojemanju, v katerem sploh ne gre več za
to, kaj je in kar ni resnično kot objekt, ampak samo – in zdaj Tillich
izrecno svari – »za obrat k brezpogojnemu«.20
2. Religiozna funkcija ateizma
Tillich še leta 1957 v svojem delu Dinamika vere, napisanem v
angleščini, izrecno poudarja: »Vera pomeni, da nas zadene to, kar se
15 Paul Tillich: Frühe Hauptwerke, GW I, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1959,
str. 320.
16 Prav tam, str. 329.
17 Prav tam, str. 328.
18 Prav tam, str. 331.
19 Prav tam, 332.
20 Prav tam, str. 331.
187
