Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 192
[TUDIJSKI VE^ERI
eksistencialno. Zato je za njegovo trajno držo, tj. na meji med filozofijo
in religijo, značilno, da poudarja stvarno bistvo biti, se pravi to, da je,
in nato še zgodovinsko konkretni položaj človeka – to, kako je
njegova bit – v povsem določenem bivanju, z vsemi vprašanji in
dilemami. Miselna pot, po kateri Tillich napreduje, je pot od esence
k eksistenci, od esencialne biti do eksistencialne.
Tako filozofija kot religija odkrivata razcep in razkol med našo
esencialno bitjo in našo eksistencialno odtujitvijo. Religija tu še
posebej nastopa s svojo močjo odreševanja. »In s tem je povezana
tudi moč, o kateri govori religija, moč zdravljenja. V latinščini imata
besedi za zdraviti in odrešiti enak koren (salvare – salvatio). Zato lahko
rečemo, da je odrešitev po svoji notranji naravi zdravljenje: do
ozdravitve pride, ko odkrijemo prepad med našo esencialno bitjo in
našo eksistencialno odtujitvijo. S tem je omogočena vrnitev k naši
esencialni biti, ki jo določa eksistenca.«34 Odrešenjski vidik ni zna-
čilen samo za krščanstvo, ampak za vse religije, celo kulture.
Po njegovem se krščanstvo odlikuje predvsem s pojmom agape, s
»kriterijem agape, ljubezni, samopožrtvovalnosti božanskega za
človeško«.35
Pojem nova bit pa je pojem, ki po Tillichovi ugotovitvi daje pod-
lago za razumevanje zgodovine. Gre namreč za bit, ki v mnogočem
sploh omogoča zgodovinsko dogajanje, ustvarjanje novega tukaj in
zdaj, vendar v smislu višje, bolj humane kvalitete. »’Nova bit’ je bit
onkraj esence in eksistence, je bit, ki odrešuje.«36 Zato je na vpra-
šanje o eksistencialnem vidiku biti najpravilnejši odgovor odrešenj-
ski, saj gre za bit, ki še posebej v krščanskem smislu osvobaja in
ozdravlja in kot taka odpravlja odtujitev. Vendar krščanskega izročila
odreševanja Tillich nikdar ne more reševati nadzgodovinsko ali celo
zunaj zgodovine. Zato se je moral raziti z Barthom, ki je čistost
krščanstva skušal ohranjati tako, da je pogled vse preveč usmeril
navzgor, v nebo. Tillichova misel je v primerjavi z njim kot pogled
navzdol, k zemlji, k njenemu kriku.
Kmalu po izdaji prvega zvezka njegovega dela Sistematska teologija,
34 Prav tam, str. 486.
35 Prav tam, str. 487.
36 Prav tam.
190
eksistencialno. Zato je za njegovo trajno držo, tj. na meji med filozofijo
in religijo, značilno, da poudarja stvarno bistvo biti, se pravi to, da je,
in nato še zgodovinsko konkretni položaj človeka – to, kako je
njegova bit – v povsem določenem bivanju, z vsemi vprašanji in
dilemami. Miselna pot, po kateri Tillich napreduje, je pot od esence
k eksistenci, od esencialne biti do eksistencialne.
Tako filozofija kot religija odkrivata razcep in razkol med našo
esencialno bitjo in našo eksistencialno odtujitvijo. Religija tu še
posebej nastopa s svojo močjo odreševanja. »In s tem je povezana
tudi moč, o kateri govori religija, moč zdravljenja. V latinščini imata
besedi za zdraviti in odrešiti enak koren (salvare – salvatio). Zato lahko
rečemo, da je odrešitev po svoji notranji naravi zdravljenje: do
ozdravitve pride, ko odkrijemo prepad med našo esencialno bitjo in
našo eksistencialno odtujitvijo. S tem je omogočena vrnitev k naši
esencialni biti, ki jo določa eksistenca.«34 Odrešenjski vidik ni zna-
čilen samo za krščanstvo, ampak za vse religije, celo kulture.
Po njegovem se krščanstvo odlikuje predvsem s pojmom agape, s
»kriterijem agape, ljubezni, samopožrtvovalnosti božanskega za
človeško«.35
Pojem nova bit pa je pojem, ki po Tillichovi ugotovitvi daje pod-
lago za razumevanje zgodovine. Gre namreč za bit, ki v mnogočem
sploh omogoča zgodovinsko dogajanje, ustvarjanje novega tukaj in
zdaj, vendar v smislu višje, bolj humane kvalitete. »’Nova bit’ je bit
onkraj esence in eksistence, je bit, ki odrešuje.«36 Zato je na vpra-
šanje o eksistencialnem vidiku biti najpravilnejši odgovor odrešenj-
ski, saj gre za bit, ki še posebej v krščanskem smislu osvobaja in
ozdravlja in kot taka odpravlja odtujitev. Vendar krščanskega izročila
odreševanja Tillich nikdar ne more reševati nadzgodovinsko ali celo
zunaj zgodovine. Zato se je moral raziti z Barthom, ki je čistost
krščanstva skušal ohranjati tako, da je pogled vse preveč usmeril
navzgor, v nebo. Tillichova misel je v primerjavi z njim kot pogled
navzdol, k zemlji, k njenemu kriku.
Kmalu po izdaji prvega zvezka njegovega dela Sistematska teologija,
34 Prav tam, str. 486.
35 Prav tam, str. 487.
36 Prav tam.
190
