Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 194
[TUDIJSKI VE^ERI
priznati, da je uspel dokaj samostojno premisliti obrat nazaj k on-
tologiji oziroma k potrebi po ponovni obuditvi ontologije. Izhaja iz
tega, da vprašanje po biti ni vprašanje po posameznem bivajočem,
po njegovi eksistenci in po njegovem bistvu, ampak je najprej vpra-
šanje po tem, kaj sploh pomeni biti. Že človek sam po svoji naravi je
filozof v tem smislu, ker vedno znova postavlja vprašanja po biti.
Vse to je razvidno v mitih, epih, dramah, pesmih, celo v strukturi in
posameznih besedah vsakega jezika. »To je najenostavnejše, najglob-
lje in popolnoma neizčrpno vprašanje – vprašanje, kaj pomeni, če
rečemo, da nekaj je.«43 Prav vsaka filozofija se hote ali nehote ukvarja
s tem vprašanjem in prav vsaka filozofija daje kak posamezen, delni
odgovor na vprašanje po biti. Ker nobena ne more docela pojasniti
tega, kar bit je, je narava vsake filozofije aporetična, dejstvo, ki ni
nemoč filozofa in filozofije, ampak je povezano samo z naravo
bivajočega, z bitjo samo.
Toda filozof je med drugim filozof tudi zaradi tega, ker ga
usmerja močna potreba po spoznavanju in razumevanju tega, kar
pač je. Zato filozofsko držo, ki vključuje bistvo in smisel filozofije,
razume Tillich kot izrazit ontološki problem, ta pa po njegovem
izhaja samo iz povsem človeškega položaja; tako njegova ontologija
nikakor »ni statična, ampak eksistencialno-dinamična«.44 Po tej plati
jo je treba imenovati kar eksistencialna ontologija, saj zelo kritično
razmišlja o ključnem vprašanju, kako je to, kar je, in ne samo o
vprašanju, da je.
Torej: kakšna je kvaliteta bivajočega in ali je v tem, kar je, sploh
kakšen smisel, kakršnega bi se ljudje lahko oprijeli? Iz njegove že
sklenjene misli izhaja, da tu nikakor ne gre za pojmovanje eksistence
zgolj v duhu 20. stoletja, ampak za naravnanost, ki je kar najbolj
povezana s človekovim dojemanjem kot takim, z dojemanjem, ki išče
smisel in globino v vsem, kar biva. S tem dobi Tillich oporo za po-
vezavo filozofije z religijo oziroma za razmišljanje, kako neka filozo-
fija učinkuje ne samo filozofsko, ampak še religiozno in teološko.
43 Prav tam, str. 141.
44 Heinz Zahrnt: Tillich als Gestalt des 20. Jahrhunderts, nav. iz Hermann Fischer (ur.):
Paul Tillich. Studie zu einer Theologie der Moderne, Athenäum, Frankfurt am Main
1989, str. 17.
192
priznati, da je uspel dokaj samostojno premisliti obrat nazaj k on-
tologiji oziroma k potrebi po ponovni obuditvi ontologije. Izhaja iz
tega, da vprašanje po biti ni vprašanje po posameznem bivajočem,
po njegovi eksistenci in po njegovem bistvu, ampak je najprej vpra-
šanje po tem, kaj sploh pomeni biti. Že človek sam po svoji naravi je
filozof v tem smislu, ker vedno znova postavlja vprašanja po biti.
Vse to je razvidno v mitih, epih, dramah, pesmih, celo v strukturi in
posameznih besedah vsakega jezika. »To je najenostavnejše, najglob-
lje in popolnoma neizčrpno vprašanje – vprašanje, kaj pomeni, če
rečemo, da nekaj je.«43 Prav vsaka filozofija se hote ali nehote ukvarja
s tem vprašanjem in prav vsaka filozofija daje kak posamezen, delni
odgovor na vprašanje po biti. Ker nobena ne more docela pojasniti
tega, kar bit je, je narava vsake filozofije aporetična, dejstvo, ki ni
nemoč filozofa in filozofije, ampak je povezano samo z naravo
bivajočega, z bitjo samo.
Toda filozof je med drugim filozof tudi zaradi tega, ker ga
usmerja močna potreba po spoznavanju in razumevanju tega, kar
pač je. Zato filozofsko držo, ki vključuje bistvo in smisel filozofije,
razume Tillich kot izrazit ontološki problem, ta pa po njegovem
izhaja samo iz povsem človeškega položaja; tako njegova ontologija
nikakor »ni statična, ampak eksistencialno-dinamična«.44 Po tej plati
jo je treba imenovati kar eksistencialna ontologija, saj zelo kritično
razmišlja o ključnem vprašanju, kako je to, kar je, in ne samo o
vprašanju, da je.
Torej: kakšna je kvaliteta bivajočega in ali je v tem, kar je, sploh
kakšen smisel, kakršnega bi se ljudje lahko oprijeli? Iz njegove že
sklenjene misli izhaja, da tu nikakor ne gre za pojmovanje eksistence
zgolj v duhu 20. stoletja, ampak za naravnanost, ki je kar najbolj
povezana s človekovim dojemanjem kot takim, z dojemanjem, ki išče
smisel in globino v vsem, kar biva. S tem dobi Tillich oporo za po-
vezavo filozofije z religijo oziroma za razmišljanje, kako neka filozo-
fija učinkuje ne samo filozofsko, ampak še religiozno in teološko.
43 Prav tam, str. 141.
44 Heinz Zahrnt: Tillich als Gestalt des 20. Jahrhunderts, nav. iz Hermann Fischer (ur.):
Paul Tillich. Studie zu einer Theologie der Moderne, Athenäum, Frankfurt am Main
1989, str. 17.
192
