Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 205
CVETKA HED@ET TÓTH
ali pa filozofija postavlja vprašanja in nanje odgovarja teologija.
Medtem ko sem bil sam na strani filozofije, je v Ameriki on verjetno
bil na strani teologije, ali natančneje rečeno, prav na strani Cerkve.
Posebna cerkev v Ameriki, od Jeffersona in Lincolna dalje nabita z
meščansko revolucijo, je po drugi strani postajala vse bolj konfor-
mistična in klubska ustanova blagra, neke vrste – ja, kako bi temu
rekli – neke vrste ameriškoreligiozna kokakola, ki je nastala. In zdaj
govori Tillich o ’izgubljeni dimenziji’. In kokakolo se verjetno da
speniti in zmehurčkati v to izgubljeno dimenzijo. Toda vedno ostane
kokakola, in Thomas Münzer ni postal kokakola.«67
Kaj sodi k pravšnji porciji priznanja? Morda še kaj ironičnega?
Ironija usode je Tillicha, Adorna, Horkheimerja in Blocha pri-
gnala do skupnega neprostovoljnega bivanja v ZDA – bili so emi-
granti. Po denarni plati je bilo življenje v Ameriki najtežje za Ernsta
Blocha, ki je svojim kolegom očital, da mu niso dali sredstev takrat,
ko jih je najbolj potreboval, recimo kakšno štipendijo ali mesto na
Inštitutu za socialne raziskave na Kolumbijski univerzi v New Yorku.
»Najprej je šlo le za priporočilo ameriškega konzula v Pragi za
pridobitev ameriške vize. Kot referenca sta bila tu navedena Max
Horkheimer in Otto Klemperer. Poleg tega je upal, da mu bo ta
ustanova dala tudi štipendijo, da bi lahko nadaljeval svoje filozofsko
delo. V Guildu je bil vpliven princ Hubertus zu Löwenstein, s katerim
smo se kmalu seznanili. Vodji te organizacije, ge. Brandes, je Otto
Klemperer napisal entuziastično pismo o Ernstu Blochu in je za-
prosil, naj pomaga ’drugemu Spinozi’ in ’genialnemu filozofu’.
Zavzel se je tudi Paul Ernst in po približno pol leta so Ernstu Blochu
dejansko nakazali 50 dolarjev, kolikor so mu plačali še naslednjič
dvakrat. To ni bilo veliko denarja, toda kljub temu je bila neka
spodbuda.«68 Osebne zamere niso obrobna stvar, saj tega, kar je
storjeno, noben Bog ne more več spremeniti v nestorjeno.69 Kakor
koli že, Bloch se je po vojni vrnil v takratno Vzhodno Nemčijo in se
67 Gedenkbuch, str. 43–44.
68 Karola Bloch: Aus meinem Leben, Verlag Günther Neske, Pfullingen 1981, str.
135.
69 Gl. Platon: Zakoni, 934 a. Isto še Aristoteles: Nikomahova etika 1139 b.
203
ali pa filozofija postavlja vprašanja in nanje odgovarja teologija.
Medtem ko sem bil sam na strani filozofije, je v Ameriki on verjetno
bil na strani teologije, ali natančneje rečeno, prav na strani Cerkve.
Posebna cerkev v Ameriki, od Jeffersona in Lincolna dalje nabita z
meščansko revolucijo, je po drugi strani postajala vse bolj konfor-
mistična in klubska ustanova blagra, neke vrste – ja, kako bi temu
rekli – neke vrste ameriškoreligiozna kokakola, ki je nastala. In zdaj
govori Tillich o ’izgubljeni dimenziji’. In kokakolo se verjetno da
speniti in zmehurčkati v to izgubljeno dimenzijo. Toda vedno ostane
kokakola, in Thomas Münzer ni postal kokakola.«67
Kaj sodi k pravšnji porciji priznanja? Morda še kaj ironičnega?
Ironija usode je Tillicha, Adorna, Horkheimerja in Blocha pri-
gnala do skupnega neprostovoljnega bivanja v ZDA – bili so emi-
granti. Po denarni plati je bilo življenje v Ameriki najtežje za Ernsta
Blocha, ki je svojim kolegom očital, da mu niso dali sredstev takrat,
ko jih je najbolj potreboval, recimo kakšno štipendijo ali mesto na
Inštitutu za socialne raziskave na Kolumbijski univerzi v New Yorku.
»Najprej je šlo le za priporočilo ameriškega konzula v Pragi za
pridobitev ameriške vize. Kot referenca sta bila tu navedena Max
Horkheimer in Otto Klemperer. Poleg tega je upal, da mu bo ta
ustanova dala tudi štipendijo, da bi lahko nadaljeval svoje filozofsko
delo. V Guildu je bil vpliven princ Hubertus zu Löwenstein, s katerim
smo se kmalu seznanili. Vodji te organizacije, ge. Brandes, je Otto
Klemperer napisal entuziastično pismo o Ernstu Blochu in je za-
prosil, naj pomaga ’drugemu Spinozi’ in ’genialnemu filozofu’.
Zavzel se je tudi Paul Ernst in po približno pol leta so Ernstu Blochu
dejansko nakazali 50 dolarjev, kolikor so mu plačali še naslednjič
dvakrat. To ni bilo veliko denarja, toda kljub temu je bila neka
spodbuda.«68 Osebne zamere niso obrobna stvar, saj tega, kar je
storjeno, noben Bog ne more več spremeniti v nestorjeno.69 Kakor
koli že, Bloch se je po vojni vrnil v takratno Vzhodno Nemčijo in se
67 Gedenkbuch, str. 43–44.
68 Karola Bloch: Aus meinem Leben, Verlag Günther Neske, Pfullingen 1981, str.
135.
69 Gl. Platon: Zakoni, 934 a. Isto še Aristoteles: Nikomahova etika 1139 b.
203
