Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 225
MIHAEL GLAVAN
Kocbekov »kulturni molk« in zadnji vihar
Po desetletju prisilnega »kulturnega in političnega molka«
(1952–1962) in po naslednjem desetletju postopnega vračanja na
slovensko, jugoslovansko in evropsko kulturno sceno, je Kocbekovo
bivanje zaznamoval nov, poslednji veliki pretres. Bližala se mu je
sedemdesetletnica življenja. Že spomladi 1974 je večkrat pomislil
nanjo, predvsem pa so ga na dogodek opozarjali sodelavci in pri-
jatelji. To je čas, ko je komaj prebolel najostrejšo bolečino ob smrti
hčerke Lučke in turobno motril svojo usodo v politični temi in
kulturni senci. Bridko se je zavedal, da je tujec v domovini, oviran
pri ustvarjanju in objavljanju, še bolj pa odrinjen iz vsega javnega
življenja. Vse bolj je čutil, da mora znova krepko vzeti pero v roke in
pisati po nareku svoje usode: muke, zagate in tesnobe. Hudo ga je
motilo vzvišeno Vidmarjevo pisanje, zlasti omalovaževanje mladega
slovenskega literarnega rodu, gnusila se mu je Javorškova denun-
ciantska politična vloga, kakor se je izražala v njegovem sarka-
stičnem pisanju o reviji Prostor in čas in njenih sodelavcih. Želel si je
napisati knjigo esejev, pripraviti vsaj še eno pesniško zbirko in se z
esejem ali kako drugače očistiti svoje »blažene krivde« za povojni
poboj slovenskih domobrancev. Prepričan je bil, da bo le tako lahko
polno in zadoščeno sprejel svojo starostno dobo. Toda usoda je
hotela, da je prav okoli njegove visoke obletnice izbruhnila druga
politična kriza v njegovem življenju.
Povzročilo jo je besedilo, ki ga je nosil toliko let v duši in ga snoval
teže kot karkoli poprej. V njem je izpovedal in obžaloval svojo in
občo narodovo moralno krivdo za neciviliziran poboj razoroženih
domobrancev. Razbremeniti se je hotel greha kot kristjan in kot
soustanovitelj OF. Kocbek je bil že od začetka med snovalci zelo
radikalne revolucionarne vizije narodnoosvobodilnega boja. Na
njegov predlog je vrhovni plenum Osvobodilne fronte postavil med
temeljne točke tako imenovano četrto točko: »Z osvobodilno akcijo
in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni
značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in
človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.« Organi-
zirani javni linč po izidu besedila ga je toliko bolj prizadel, ker je še
tedaj in tudi poslej do konca svojega življenja verjel, da sta bili NOB
223
Kocbekov »kulturni molk« in zadnji vihar
Po desetletju prisilnega »kulturnega in političnega molka«
(1952–1962) in po naslednjem desetletju postopnega vračanja na
slovensko, jugoslovansko in evropsko kulturno sceno, je Kocbekovo
bivanje zaznamoval nov, poslednji veliki pretres. Bližala se mu je
sedemdesetletnica življenja. Že spomladi 1974 je večkrat pomislil
nanjo, predvsem pa so ga na dogodek opozarjali sodelavci in pri-
jatelji. To je čas, ko je komaj prebolel najostrejšo bolečino ob smrti
hčerke Lučke in turobno motril svojo usodo v politični temi in
kulturni senci. Bridko se je zavedal, da je tujec v domovini, oviran
pri ustvarjanju in objavljanju, še bolj pa odrinjen iz vsega javnega
življenja. Vse bolj je čutil, da mora znova krepko vzeti pero v roke in
pisati po nareku svoje usode: muke, zagate in tesnobe. Hudo ga je
motilo vzvišeno Vidmarjevo pisanje, zlasti omalovaževanje mladega
slovenskega literarnega rodu, gnusila se mu je Javorškova denun-
ciantska politična vloga, kakor se je izražala v njegovem sarka-
stičnem pisanju o reviji Prostor in čas in njenih sodelavcih. Želel si je
napisati knjigo esejev, pripraviti vsaj še eno pesniško zbirko in se z
esejem ali kako drugače očistiti svoje »blažene krivde« za povojni
poboj slovenskih domobrancev. Prepričan je bil, da bo le tako lahko
polno in zadoščeno sprejel svojo starostno dobo. Toda usoda je
hotela, da je prav okoli njegove visoke obletnice izbruhnila druga
politična kriza v njegovem življenju.
Povzročilo jo je besedilo, ki ga je nosil toliko let v duši in ga snoval
teže kot karkoli poprej. V njem je izpovedal in obžaloval svojo in
občo narodovo moralno krivdo za neciviliziran poboj razoroženih
domobrancev. Razbremeniti se je hotel greha kot kristjan in kot
soustanovitelj OF. Kocbek je bil že od začetka med snovalci zelo
radikalne revolucionarne vizije narodnoosvobodilnega boja. Na
njegov predlog je vrhovni plenum Osvobodilne fronte postavil med
temeljne točke tako imenovano četrto točko: »Z osvobodilno akcijo
in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni
značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in
človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.« Organi-
zirani javni linč po izidu besedila ga je toliko bolj prizadel, ker je še
tedaj in tudi poslej do konca svojega življenja verjel, da sta bili NOB
223
