Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 226
[TUDIJSKI VE^ERI
in socialistična revolucija prava in edinstvena priložnost za (ideo-
loško in etično) preobrazbo Slovencev.
Reakcija partijskega vodstva je bila ob Kocbekovem političnem
dejanju z etičnim predznakom takojšnja in silovita, a vendarle
drugačna od tiste prve, ki je svoj vrhunec doživela januarja 1952.
Takrat so ga obtožili moralne slepote in političnega izdajstva, češ da
je enačil partizana in fašističnega izdajalca. V prvi polovici leta 1975
je bilo mehčanje državne politike v Jugoslaviji že splošno zaznavno,
zato se je Kocbek izognil najhujšim represivnim ukrepom, zaporu,
novi prepovedi javnega objavljanja in podobnim povsem realnim
grožnjam, gotovo tudi zaradi odločilnejših političnih in predvsem
gospodarskih zvez jugoslovanskega vodstva z evropskimi državami
(zlasti z Zahodno Nemčijo), morda pa deloma tudi zaradi svoje staro-
sti in pešajočega zdravja. Anatema režima, zlasti partijskega vrha, pa
zato ni bila nič manj jasna in izrecno izražena: izobčen je bil iz
partizanske tovarišije in neizpodbitno označen za izdajalca. Tokrat se
je tudi močneje zavedal, da je mnogo ljudi tudi z njim, da mu v večjem
številu bolj ali manj odkrito pritrjujejo. Na žalost sicer še ne povsem
javno, saj članki v njegovo podporo še zmeraj niso mogli normalno
izhajati, predvsem pa se ni mogel sam svobodno oglasiti z močjo svoje
besede in argumentov. Trdno je vztrajal na svojem mestu:
»Kljub temu ostajam v območju osvobodilne strukture in se
nočem umakniti iz nje, kajti domobranska usoda je zakonito in
neizbrisno vprašanje osvobodilnega gibanja in njegovih postopkov,
to gibanje velja za vsako ceno rešiti in očistiti in ga vključiti v
slovensko zgodovino. Stojim torej na stališču, da o domobranski
usodi nisem spregovoril izven tega gibanja, marveč v njegovem
notranjem obsegu, kot njegov član in kot njegov funkcionar. Nihče
torej nima pravice, da govori o meni kot nekakšnem izdajalcu ali
človeku, ki ne upošteva njegovih resničnih interesov.«3
Spremenjena je bila tudi mednarodna politična situacija. Železna
zavesa je že imela mnogo lukenj, skozi katere je bilo mogoče stalno
in sprotno pretakanje informacij iz Jugoslavije in vanjo. Danes
zvenijo obtožbe o Kocbekovi povezavi z mednarodno politično
3 Dnevnik, 29. junij 1975.
224
in socialistična revolucija prava in edinstvena priložnost za (ideo-
loško in etično) preobrazbo Slovencev.
Reakcija partijskega vodstva je bila ob Kocbekovem političnem
dejanju z etičnim predznakom takojšnja in silovita, a vendarle
drugačna od tiste prve, ki je svoj vrhunec doživela januarja 1952.
Takrat so ga obtožili moralne slepote in političnega izdajstva, češ da
je enačil partizana in fašističnega izdajalca. V prvi polovici leta 1975
je bilo mehčanje državne politike v Jugoslaviji že splošno zaznavno,
zato se je Kocbek izognil najhujšim represivnim ukrepom, zaporu,
novi prepovedi javnega objavljanja in podobnim povsem realnim
grožnjam, gotovo tudi zaradi odločilnejših političnih in predvsem
gospodarskih zvez jugoslovanskega vodstva z evropskimi državami
(zlasti z Zahodno Nemčijo), morda pa deloma tudi zaradi svoje staro-
sti in pešajočega zdravja. Anatema režima, zlasti partijskega vrha, pa
zato ni bila nič manj jasna in izrecno izražena: izobčen je bil iz
partizanske tovarišije in neizpodbitno označen za izdajalca. Tokrat se
je tudi močneje zavedal, da je mnogo ljudi tudi z njim, da mu v večjem
številu bolj ali manj odkrito pritrjujejo. Na žalost sicer še ne povsem
javno, saj članki v njegovo podporo še zmeraj niso mogli normalno
izhajati, predvsem pa se ni mogel sam svobodno oglasiti z močjo svoje
besede in argumentov. Trdno je vztrajal na svojem mestu:
»Kljub temu ostajam v območju osvobodilne strukture in se
nočem umakniti iz nje, kajti domobranska usoda je zakonito in
neizbrisno vprašanje osvobodilnega gibanja in njegovih postopkov,
to gibanje velja za vsako ceno rešiti in očistiti in ga vključiti v
slovensko zgodovino. Stojim torej na stališču, da o domobranski
usodi nisem spregovoril izven tega gibanja, marveč v njegovem
notranjem obsegu, kot njegov član in kot njegov funkcionar. Nihče
torej nima pravice, da govori o meni kot nekakšnem izdajalcu ali
človeku, ki ne upošteva njegovih resničnih interesov.«3
Spremenjena je bila tudi mednarodna politična situacija. Železna
zavesa je že imela mnogo lukenj, skozi katere je bilo mogoče stalno
in sprotno pretakanje informacij iz Jugoslavije in vanjo. Danes
zvenijo obtožbe o Kocbekovi povezavi z mednarodno politično
3 Dnevnik, 29. junij 1975.
224
