Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 228
[TUDIJSKI VE^ERI
Ko se partijski napadi niso do konca unesli še celo leto po objavi
intervjuja, so ga nekateri opozorili celo na možnost umika v tujino.
Toda temu se je pretresljivo uprl: »Kako bi mogel zapustiti svojo
domovino? Rajši presedim ves čas do svoje smrti v ječi, kakor da bi
se vlačil po tuji zemlji.«
Šele v teh letih se reflektirano pojavlja tudi misel na smrt, ki je
bila v dnevnikih iz prejšnjih časov, tudi v najtežjih trenutkih, prese-
netljivo skoraj povsem odsotna:
»Ena sama misel se je plazila po moji notranjosti, začela je delo-
vati kot doslej docela tuje in neznano občutje, želja po smrti, po
popolnem prenehanju mojega jaza, želja po samomoru. Stal sem
pred oknom in se zazrl v globino štirih nadstropij. Če skočim na
glavo, bom v nekaj sekundah brez vseh telesnih in duševnih bolečin,
tedaj sem se razjokal, moške solze so me prevzele kakor otroka, ki
začuti nekaj krutega in sramotnega. […] Vedno bolj utrujen in pobit
sem. Vedno bolj dozorevam za svoj telesni konec. Vedno bolj sem
nesrečen in izgubljen. Vedno manj me je v telesu in v duši.«
To tragično občutje si je zapisal sredi bujne junijske pomladi
(1975), toda obupu in resignaciji se nikoli ni vdal, vera in upanje sta
ostala trdna in usmerjena navzgor vse do konca. Sproti se je reševal
in očiščeval v dobrotnem Tivoliju (v naravi), kjer sta mu bili na voljo
»radost dreves in domišljija oblakov«, kjer je sam zase lahko zrl v
bistvo sveta.
Ob 75-letnici (1979) sta ga na domu obiskala visoka predstavnika
cerkve, nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar in ljub-
ljanski pomožni škof Stanislav Lenič. Protokolarni obisk je bil v
znamenju sprave in vzajemnega odpuščanja.
Edvard Kocbek je umrl 3. novembra 1981 zvečer. Pokopali so ga z
državniškimi častmi na ljubljanskih Žalah. Njegovemu »podspred-
sedniškemu« položaju primerno so se pogreba udeležili »podpred-
sedniki« državne in cerkvene hierarhije. Pogreb je prevzel državni
protokol, opravljen je bil ob 9.15 zjutraj, v petek, 6. novembra 1981.
V slovo so mu govorili: predsednik Skupščine SRS Milan Kučan,
zvezni poslanec Batrić Jovanović, Stane Kovač, Tone Pavček in škof
Lenič, ki ga je označil za »vidca prihodnjih reči«.
226
Ko se partijski napadi niso do konca unesli še celo leto po objavi
intervjuja, so ga nekateri opozorili celo na možnost umika v tujino.
Toda temu se je pretresljivo uprl: »Kako bi mogel zapustiti svojo
domovino? Rajši presedim ves čas do svoje smrti v ječi, kakor da bi
se vlačil po tuji zemlji.«
Šele v teh letih se reflektirano pojavlja tudi misel na smrt, ki je
bila v dnevnikih iz prejšnjih časov, tudi v najtežjih trenutkih, prese-
netljivo skoraj povsem odsotna:
»Ena sama misel se je plazila po moji notranjosti, začela je delo-
vati kot doslej docela tuje in neznano občutje, želja po smrti, po
popolnem prenehanju mojega jaza, želja po samomoru. Stal sem
pred oknom in se zazrl v globino štirih nadstropij. Če skočim na
glavo, bom v nekaj sekundah brez vseh telesnih in duševnih bolečin,
tedaj sem se razjokal, moške solze so me prevzele kakor otroka, ki
začuti nekaj krutega in sramotnega. […] Vedno bolj utrujen in pobit
sem. Vedno bolj dozorevam za svoj telesni konec. Vedno bolj sem
nesrečen in izgubljen. Vedno manj me je v telesu in v duši.«
To tragično občutje si je zapisal sredi bujne junijske pomladi
(1975), toda obupu in resignaciji se nikoli ni vdal, vera in upanje sta
ostala trdna in usmerjena navzgor vse do konca. Sproti se je reševal
in očiščeval v dobrotnem Tivoliju (v naravi), kjer sta mu bili na voljo
»radost dreves in domišljija oblakov«, kjer je sam zase lahko zrl v
bistvo sveta.
Ob 75-letnici (1979) sta ga na domu obiskala visoka predstavnika
cerkve, nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar in ljub-
ljanski pomožni škof Stanislav Lenič. Protokolarni obisk je bil v
znamenju sprave in vzajemnega odpuščanja.
Edvard Kocbek je umrl 3. novembra 1981 zvečer. Pokopali so ga z
državniškimi častmi na ljubljanskih Žalah. Njegovemu »podspred-
sedniškemu« položaju primerno so se pogreba udeležili »podpred-
sedniki« državne in cerkvene hierarhije. Pogreb je prevzel državni
protokol, opravljen je bil ob 9.15 zjutraj, v petek, 6. novembra 1981.
V slovo so mu govorili: predsednik Skupščine SRS Milan Kučan,
zvezni poslanec Batrić Jovanović, Stane Kovač, Tone Pavček in škof
Lenič, ki ga je označil za »vidca prihodnjih reči«.
226
