Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 227
MIHAEL GLAVAN
zaroto in organiziranimi sovražnimi emigrantskimi centri votlo,
prazno in celo smešno, ker dokumenti in pričevanja izkazujejo le
povezave s koroškimi in tržaški zamejskimi Slovenci in nekaterimi
evropskimi izrazito demokratsko usmerjenimi intelektualci. V tem
pogledu je seveda najbolj razvidna zgodba o povezavah s prijateljem
Heinrichom Böllom. Radikalna desničarska emigracija ga je napa-
dala enako ostro kakor Komunistična partija doma. Kocbeku je pred
smrtjo znova grozil pesniški, pisateljski in politični eksil v lastni
domovini, v tujini pa so ga sočasno predlagali za Nobelovo nagrado.
Krizni položaj se je vendarle umiril, preden je pripeljal do tragičnega
konca. Kljub nevihti, žalitvam in napadom je Kocbek tudi v kriznih
trenutkih ostajal nepoboljšljiv politični idealist, nekateri mislijo, da
pravzaprav naivnež. Takoj ko je v maju, zlasti po objavi spornega
tržaškega intervjuja tudi v Naših razgledih (9. maja 1975), nastalo
začasno zatišje in je kazalo, da so komunisti nekako pogoltnili
neprijetni zalogaj, si je znova želel javnega političnega dela. Olajšano
je izjavil, da vse kaže, da gre za »zaključek protestne faze«:
»V meni se je zato te dneve izoblikovalo občutje, da me izpolnitev
moralne dolžnosti do domobrancev zdaj začenja vezati na to novo
dolžnost, na to, da zaključim to protestno dobo in se odprem novi,
pozitivni etapi, kakor jo zahtevajo znamenja, ki napovedujejo novo
preizkušnjo za Slovence. Čutim, da moram sodelovati v tej novi
pripravi za nujno novo kohezijo Slovencev.«
Nikoli se ni dobro počutil v stresnem položaju političnih in
ekistenčnih kriz, nikoli si ni želel »delitve duhov«, ki je vselej bila in
je še tako značilna za slovensko politiko. Upal je na strnjenost sil za
dobrobit naroda in etično integriteto naroda in države, kolikor je
bilo mogoče o njej realno misliti.
Zdelo se je, da je v javnosti nastopil nekakšen politični »odmor«,
kot da so si ljudje oddahnili od peze brezprizivne čistosti NOB in
njene skoraj mitološke podobe, ki ni dopuščala svobodne refleksije
partijske nezmotljivosti in nedotakljivosti. Potrditev za tako olaj-
šanje je našel tudi v drobnih poročilih, npr. iz Maribora, kjer so baje
Naše razglede kupovali celo ljudje, ki jih sicer sploh niso poznali,
»kakor da bi nagonsko razodeli svojo podzavestno željo po neki
globoki spremembi«.
225
zaroto in organiziranimi sovražnimi emigrantskimi centri votlo,
prazno in celo smešno, ker dokumenti in pričevanja izkazujejo le
povezave s koroškimi in tržaški zamejskimi Slovenci in nekaterimi
evropskimi izrazito demokratsko usmerjenimi intelektualci. V tem
pogledu je seveda najbolj razvidna zgodba o povezavah s prijateljem
Heinrichom Böllom. Radikalna desničarska emigracija ga je napa-
dala enako ostro kakor Komunistična partija doma. Kocbeku je pred
smrtjo znova grozil pesniški, pisateljski in politični eksil v lastni
domovini, v tujini pa so ga sočasno predlagali za Nobelovo nagrado.
Krizni položaj se je vendarle umiril, preden je pripeljal do tragičnega
konca. Kljub nevihti, žalitvam in napadom je Kocbek tudi v kriznih
trenutkih ostajal nepoboljšljiv politični idealist, nekateri mislijo, da
pravzaprav naivnež. Takoj ko je v maju, zlasti po objavi spornega
tržaškega intervjuja tudi v Naših razgledih (9. maja 1975), nastalo
začasno zatišje in je kazalo, da so komunisti nekako pogoltnili
neprijetni zalogaj, si je znova želel javnega političnega dela. Olajšano
je izjavil, da vse kaže, da gre za »zaključek protestne faze«:
»V meni se je zato te dneve izoblikovalo občutje, da me izpolnitev
moralne dolžnosti do domobrancev zdaj začenja vezati na to novo
dolžnost, na to, da zaključim to protestno dobo in se odprem novi,
pozitivni etapi, kakor jo zahtevajo znamenja, ki napovedujejo novo
preizkušnjo za Slovence. Čutim, da moram sodelovati v tej novi
pripravi za nujno novo kohezijo Slovencev.«
Nikoli se ni dobro počutil v stresnem položaju političnih in
ekistenčnih kriz, nikoli si ni želel »delitve duhov«, ki je vselej bila in
je še tako značilna za slovensko politiko. Upal je na strnjenost sil za
dobrobit naroda in etično integriteto naroda in države, kolikor je
bilo mogoče o njej realno misliti.
Zdelo se je, da je v javnosti nastopil nekakšen politični »odmor«,
kot da so si ljudje oddahnili od peze brezprizivne čistosti NOB in
njene skoraj mitološke podobe, ki ni dopuščala svobodne refleksije
partijske nezmotljivosti in nedotakljivosti. Potrditev za tako olaj-
šanje je našel tudi v drobnih poročilih, npr. iz Maribora, kjer so baje
Naše razglede kupovali celo ljudje, ki jih sicer sploh niso poznali,
»kakor da bi nagonsko razodeli svojo podzavestno željo po neki
globoki spremembi«.
225
