Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 255
BILO JE POVEDANO
Albert Kos
DRU@BENA ETIKA
SLOVENSKIH PROTESTANTOV*
[157] Vse izpremembe, ki jih je od konca srednjega veka zaznati v
gospodarskem in družbenem sestavu slovenskih dežel, podobno kot
v drugih deželah nemškega območja, so morale zrahljati dotedanje
relativno ravnotežje v družbeni stavbi in hkrati omajati veljavo
dotedanjih teorij. Vzporedno z novim verskim naukom, s katerim je
skušala reformacija na novo določiti razmerje do boga, je bilo treba
skonstruirati tudi nov red v vesoljstvu, v katerem bi našli vsi posa-
mezni elementi svoje smiselno mesto in ki bi predstavljal tisto
skladnost, po kateri človek nenehno hrepeni. […]
Tudi družba ima po protestantskem naziranju svoj izvor v bogu in
je nerazdružni del enovito pojmovanega stvarstva. […] Tu je torej
izhodišče protestantskega nazora o družbi, ki se po volji božji podreja
dvema načeloma: božjemu redu in pokorščini, ter se s tem vključuje v
vesoljni red. Predstava tega pri »vseh stvareh« enakega razmerja do
stvarnika je pri Luthru tako dosledna, da pojmovno ne pozna delitve
med naravo in družbo, temveč sta obe v smislu [158] iste zakonitosti
neločljiva celota: božje stvarstvo. […] Enovito pojmovanje stvarstva pa
ima za posledico, da posamezni pojmi nimajo svojega doslednega,
danes značilnega pomena, temveč se netočno uporabljajo tudi za
razmerja, iz katerih smiselno ne morejo izhajati. Tak primer je »pokor-
ščina«, ki danes pomeni človekovo pozitivno zadržanje nasproti
nekemu predpisu ali zapovedi in ki je torej etično-pravni pojem. V
naši [obravnavani] zvezi pa je smisel tega pojma širši in nekako
nadomešča šele pozneje nastali pojem zakonitosti v stvarstvu.
* Gl. pojasnilo v nadaljevanju, str. 262–263. Ured.
253
Albert Kos
DRU@BENA ETIKA
SLOVENSKIH PROTESTANTOV*
[157] Vse izpremembe, ki jih je od konca srednjega veka zaznati v
gospodarskem in družbenem sestavu slovenskih dežel, podobno kot
v drugih deželah nemškega območja, so morale zrahljati dotedanje
relativno ravnotežje v družbeni stavbi in hkrati omajati veljavo
dotedanjih teorij. Vzporedno z novim verskim naukom, s katerim je
skušala reformacija na novo določiti razmerje do boga, je bilo treba
skonstruirati tudi nov red v vesoljstvu, v katerem bi našli vsi posa-
mezni elementi svoje smiselno mesto in ki bi predstavljal tisto
skladnost, po kateri človek nenehno hrepeni. […]
Tudi družba ima po protestantskem naziranju svoj izvor v bogu in
je nerazdružni del enovito pojmovanega stvarstva. […] Tu je torej
izhodišče protestantskega nazora o družbi, ki se po volji božji podreja
dvema načeloma: božjemu redu in pokorščini, ter se s tem vključuje v
vesoljni red. Predstava tega pri »vseh stvareh« enakega razmerja do
stvarnika je pri Luthru tako dosledna, da pojmovno ne pozna delitve
med naravo in družbo, temveč sta obe v smislu [158] iste zakonitosti
neločljiva celota: božje stvarstvo. […] Enovito pojmovanje stvarstva pa
ima za posledico, da posamezni pojmi nimajo svojega doslednega,
danes značilnega pomena, temveč se netočno uporabljajo tudi za
razmerja, iz katerih smiselno ne morejo izhajati. Tak primer je »pokor-
ščina«, ki danes pomeni človekovo pozitivno zadržanje nasproti
nekemu predpisu ali zapovedi in ki je torej etično-pravni pojem. V
naši [obravnavani] zvezi pa je smisel tega pojma širši in nekako
nadomešča šele pozneje nastali pojem zakonitosti v stvarstvu.
* Gl. pojasnilo v nadaljevanju, str. 262–263. Ured.
253
