Page 256 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 256
BILO JE POVEDANO
Pri protestantih gre za božji red, ki je rezultat božje volje in ki
vključuje »vse stvari« v enakem načelnem razmerju podrejenosti
temu redu kot višji enoti. Isti red pa določa razne stopnje te pod-
rejenosti, »pokorščine«, tako da stvari glede na funkcijo, »božjo
službo« [službo Bogu], ki jim je po isti božji volji določena, vendarle
niso na isti ravni.
Božji red je nekaj od boga danega in določenega. Ta red pa se
glede na zadnji smoter človeka, zveličanje v bogu, ne ostvarja v prvi
vrsti s pomočjo postave. Tudi etika kot sistem norm za razmerje med
ljudmi ima svoj izvor v bogu, toda dosledno protestantskemu nauku,
ki je dal ves poudarek na vero, ni utemeljena v bogu-zakonodajalcu,
temveč v bogu-odrešeniku. Zato je potrebna pri protestantskem
pojmu pokorščine še druga omejitev: da ni dopolnitev postave,
temveč vere. Pokorščina je etično načelo, ki je rezultat vere in z vero
dosežene krščanske svobode. »Pokorščina je vseh del žlahtnost inu
dobruta, katera se same božje besede drži.«1 […]
Tako je torej edini nagib za človekovo razmerje do boga ljubezen,
ki izhaja iz vere […] Izpolnjevanje postave sledi potem samo po sebi
kot ostvaritev ljubezni do boga.
Kaj je vsebina te ljubezni? Delati, kar je bogu ljubo. Bog sam ne
potrebuje nobenih dobrih del zase, temveč želi, naj dobra dela služijo
našemu bližnjemu. […]
[159] Tako je protestantski nauk po čudovitem ovinku spet
postavil pokorščino na realna tla človeških razmerij in ji vrnil njen
etično-pravni pomen. V tem smislu služiti bližnjemu, je prava božja
služba, ki se pridružuje najvišji božji službi – veri v boga. Pokoršči-
na, torej konkretno pokorščina nasproti bližnjemu, je dopolnitev
krščanske svobode pred bogom.
To je bistvo Luthrovega nauka, ki ga je prevzel Trubar in ki se
nekoliko loči od Melanchthonovega. Melanchthon namreč ne kon-
struira svojega etičnega sistema na tako zapleten način kot Luther,
temveč ga naslanja na pojem »societas«, prevzet iz antike, kar seveda
ni isto kot moderni pojem družbe. Gre samo za ponovitev Aristo-
telovega nazora, da je človek po svojem bistvu družljivo, z ljudmi
živeče bitje. Volja božja hoče dobro organizirano družbo, ki naj živi
1 Dalmatin, Biblija, Predguvor čez stari testament, 2.
254
Pri protestantih gre za božji red, ki je rezultat božje volje in ki
vključuje »vse stvari« v enakem načelnem razmerju podrejenosti
temu redu kot višji enoti. Isti red pa določa razne stopnje te pod-
rejenosti, »pokorščine«, tako da stvari glede na funkcijo, »božjo
službo« [službo Bogu], ki jim je po isti božji volji določena, vendarle
niso na isti ravni.
Božji red je nekaj od boga danega in določenega. Ta red pa se
glede na zadnji smoter človeka, zveličanje v bogu, ne ostvarja v prvi
vrsti s pomočjo postave. Tudi etika kot sistem norm za razmerje med
ljudmi ima svoj izvor v bogu, toda dosledno protestantskemu nauku,
ki je dal ves poudarek na vero, ni utemeljena v bogu-zakonodajalcu,
temveč v bogu-odrešeniku. Zato je potrebna pri protestantskem
pojmu pokorščine še druga omejitev: da ni dopolnitev postave,
temveč vere. Pokorščina je etično načelo, ki je rezultat vere in z vero
dosežene krščanske svobode. »Pokorščina je vseh del žlahtnost inu
dobruta, katera se same božje besede drži.«1 […]
Tako je torej edini nagib za človekovo razmerje do boga ljubezen,
ki izhaja iz vere […] Izpolnjevanje postave sledi potem samo po sebi
kot ostvaritev ljubezni do boga.
Kaj je vsebina te ljubezni? Delati, kar je bogu ljubo. Bog sam ne
potrebuje nobenih dobrih del zase, temveč želi, naj dobra dela služijo
našemu bližnjemu. […]
[159] Tako je protestantski nauk po čudovitem ovinku spet
postavil pokorščino na realna tla človeških razmerij in ji vrnil njen
etično-pravni pomen. V tem smislu služiti bližnjemu, je prava božja
služba, ki se pridružuje najvišji božji službi – veri v boga. Pokoršči-
na, torej konkretno pokorščina nasproti bližnjemu, je dopolnitev
krščanske svobode pred bogom.
To je bistvo Luthrovega nauka, ki ga je prevzel Trubar in ki se
nekoliko loči od Melanchthonovega. Melanchthon namreč ne kon-
struira svojega etičnega sistema na tako zapleten način kot Luther,
temveč ga naslanja na pojem »societas«, prevzet iz antike, kar seveda
ni isto kot moderni pojem družbe. Gre samo za ponovitev Aristo-
telovega nazora, da je človek po svojem bistvu družljivo, z ljudmi
živeče bitje. Volja božja hoče dobro organizirano družbo, ki naj živi
1 Dalmatin, Biblija, Predguvor čez stari testament, 2.
254
