Page 307 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 307
JONTAN VINKLER
Jožef II. je s TP sankcioniral ravno tisto stanje, ki ga po uveljavitvi
protireformacijskih in rekatolizacijskih ukrepov v Habsburški mo-
narhiji naj ne bi več bilo – drugoverci pod katoliškim vladarjem.
Reforme se je lotil vladar, ki se je v pismu svojemu bratu, Leo-
poldu Toskanskemu, označil z morda na prvi pogled protislovnimi,
toda za naravo verskih reform zelo značilnimi besedami: »Ker sem
po naravi len in brez velike prizadevnosti, površen in lahkomiseln,
moram v svojo sramoto priznati, da nisem tako temeljit, kot se zdim,
in da na meni ni nič drugega stalnega, kot sta moja vnema in
častnost, toda če gre za dobro države in za služenje njej, lahko
prestanem kakršno koli skušnjo.« (Denis, 1931: III, 71.) Tako je bil
tudi TP zgolj eden izmed številnih monarhovih ukrepov, s katerimi
je želel Habsburško monarhijo strukturno in upravno tako pre-
urediti, da bi vrhovna absolutna oblast ostala kroni, država pa bi ob
tem vendarle lahko uspešno tekmovala z drugimi političnimi in
gospodarskimi igralci na geopolitični šahovnici med Baltikom in
Adriatikom.
Stanje, ki ga je skušal Jožef II. s TP urediti, je bilo namreč zgodo-
vinskorazvojno precej zapleteno, zagotovo pa tako, da njegovi državi,
če bi se odločila še naprej vztrajati pri rimskokatoliški verski unitar-
nosti, v tekmi s sosedami ne bi dajalo prav velikih konkurenčnih
možnosti na področju gospodarskega razvoja. Izgoni nekatoličanov,
ki so bili posledica protireformacijskih ukrepov, in s tem povezana
gospodarska škoda pač ne peljejo ravno k uspešnemu vodenju držav-
ne makroekonomije. In tega so se zavedali kameralisti, ki so habsbur-
škemu monarhu pri reformah posojali svoj miselni potencial, pa tudi
vladarju je bilo jasno, da se bo treba sčasoma zavoljo državnega erarja
pač odreči ideji o verski unitarnosti. Zato naj v blagajno monarhije
ne prispevajo samo katoličani, temveč je treba med državljane pri-
pustiti tudi pripadnike drugih ver. Ti so tedaj de facto že prebivali v
monarhiji, poslej pa naj tudi uradno postanejo trgovci, meščani,
mojstri, uradniki in predvsem – davkoplačevalci.
Jožef II. je ta svoj razmislek – verska toleranca da je zgolj prag-
matična, etatistična dopustitev nekatoliških ver, ki je narejena v
dobro gospodarskega razvoja države – zapisal tudi v pismo svoji
materi Mariji Tereziji, ki ji ga je pisal 20. julija 1777 iz Freiburga:
305
Jožef II. je s TP sankcioniral ravno tisto stanje, ki ga po uveljavitvi
protireformacijskih in rekatolizacijskih ukrepov v Habsburški mo-
narhiji naj ne bi več bilo – drugoverci pod katoliškim vladarjem.
Reforme se je lotil vladar, ki se je v pismu svojemu bratu, Leo-
poldu Toskanskemu, označil z morda na prvi pogled protislovnimi,
toda za naravo verskih reform zelo značilnimi besedami: »Ker sem
po naravi len in brez velike prizadevnosti, površen in lahkomiseln,
moram v svojo sramoto priznati, da nisem tako temeljit, kot se zdim,
in da na meni ni nič drugega stalnega, kot sta moja vnema in
častnost, toda če gre za dobro države in za služenje njej, lahko
prestanem kakršno koli skušnjo.« (Denis, 1931: III, 71.) Tako je bil
tudi TP zgolj eden izmed številnih monarhovih ukrepov, s katerimi
je želel Habsburško monarhijo strukturno in upravno tako pre-
urediti, da bi vrhovna absolutna oblast ostala kroni, država pa bi ob
tem vendarle lahko uspešno tekmovala z drugimi političnimi in
gospodarskimi igralci na geopolitični šahovnici med Baltikom in
Adriatikom.
Stanje, ki ga je skušal Jožef II. s TP urediti, je bilo namreč zgodo-
vinskorazvojno precej zapleteno, zagotovo pa tako, da njegovi državi,
če bi se odločila še naprej vztrajati pri rimskokatoliški verski unitar-
nosti, v tekmi s sosedami ne bi dajalo prav velikih konkurenčnih
možnosti na področju gospodarskega razvoja. Izgoni nekatoličanov,
ki so bili posledica protireformacijskih ukrepov, in s tem povezana
gospodarska škoda pač ne peljejo ravno k uspešnemu vodenju držav-
ne makroekonomije. In tega so se zavedali kameralisti, ki so habsbur-
škemu monarhu pri reformah posojali svoj miselni potencial, pa tudi
vladarju je bilo jasno, da se bo treba sčasoma zavoljo državnega erarja
pač odreči ideji o verski unitarnosti. Zato naj v blagajno monarhije
ne prispevajo samo katoličani, temveč je treba med državljane pri-
pustiti tudi pripadnike drugih ver. Ti so tedaj de facto že prebivali v
monarhiji, poslej pa naj tudi uradno postanejo trgovci, meščani,
mojstri, uradniki in predvsem – davkoplačevalci.
Jožef II. je ta svoj razmislek – verska toleranca da je zgolj prag-
matična, etatistična dopustitev nekatoliških ver, ki je narejena v
dobro gospodarskega razvoja države – zapisal tudi v pismo svoji
materi Mariji Tereziji, ki ji ga je pisal 20. julija 1777 iz Freiburga:
305
