Page 309 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 309
Franc Kuzmi~
TOLERAN^NI PATENT IN SLOVENCI
MED RABO IN MURO
Proti koncu 16. stoletja in na začetku 17. stoletja so na pritisk
rimskokatoliške visoke duhovščine prizadela avstrijske dežele ostra
rekatolizacijska ukrepanja habsburškega deželnega kneza. Na Ogr-
skem so bile razmere malce drugačne. Grozila je namreč turška
nevarnost ter tako zelo ogrožala Dunaj in dunajski dvor, da so
morali biti Habsburžani nekako tolerantni do protestantov, ki so
živeli v panonskem prostoru. Stanje na Ogrskem pa se je zaostrilo
po porazu Turkov pri Monoštru leta 1664.
Protestantom med Rabo in Muro je bila leta 1672 odvzeta večina
cerkva (Sv. Jurij, Pertoča, Martjanci, Pečarovci, Gornji Petrovci,
Kančevci, Selo, Dolenci). S protireformacijskimi ukrepi leta 1732 so
protestantom v Prekmurju iztrgali še zadnje cerkve. Za številne
prekmurske in porabske Slovence se je začel eksodus na tuje, za
druge pa prehod v nevarno prikrito delovanje.1 Prošnje prekmurskih
protestantov vladarici Mariji Tereziji, da bi smeli imeti vsaj kako
cerkev v domačem okolju, niso bile uslišane.
Jožef II. je v pismu svoji materi Mariji Tereziji 19. 6. 1777 pripo-
ročil, naj zagotovi nekatoličanom popolno versko svobodo in opusti
nasilje na področju verskih vprašanj. V odgovor na to je Marija Tere-
zija 14. 11. 1777 uradnikom naročila, naj še naprej ostro nastopajo
proti krivovercem, ki rušijo javni red in mir, obzirnejši naj bodo le
do duhovnikov in tistih, ki se skrivoma zbirajo po domovih. Ukrenila
je še nekaj več: v Sombotelu je tega leta ustanovila novo katoliško
1 Prim. Franc Kuzmič, Prekmurski protestanti v 18. stoletju. Stati inu obstati, 2005,
1-2, 82–89.
307
TOLERAN^NI PATENT IN SLOVENCI
MED RABO IN MURO
Proti koncu 16. stoletja in na začetku 17. stoletja so na pritisk
rimskokatoliške visoke duhovščine prizadela avstrijske dežele ostra
rekatolizacijska ukrepanja habsburškega deželnega kneza. Na Ogr-
skem so bile razmere malce drugačne. Grozila je namreč turška
nevarnost ter tako zelo ogrožala Dunaj in dunajski dvor, da so
morali biti Habsburžani nekako tolerantni do protestantov, ki so
živeli v panonskem prostoru. Stanje na Ogrskem pa se je zaostrilo
po porazu Turkov pri Monoštru leta 1664.
Protestantom med Rabo in Muro je bila leta 1672 odvzeta večina
cerkva (Sv. Jurij, Pertoča, Martjanci, Pečarovci, Gornji Petrovci,
Kančevci, Selo, Dolenci). S protireformacijskimi ukrepi leta 1732 so
protestantom v Prekmurju iztrgali še zadnje cerkve. Za številne
prekmurske in porabske Slovence se je začel eksodus na tuje, za
druge pa prehod v nevarno prikrito delovanje.1 Prošnje prekmurskih
protestantov vladarici Mariji Tereziji, da bi smeli imeti vsaj kako
cerkev v domačem okolju, niso bile uslišane.
Jožef II. je v pismu svoji materi Mariji Tereziji 19. 6. 1777 pripo-
ročil, naj zagotovi nekatoličanom popolno versko svobodo in opusti
nasilje na področju verskih vprašanj. V odgovor na to je Marija Tere-
zija 14. 11. 1777 uradnikom naročila, naj še naprej ostro nastopajo
proti krivovercem, ki rušijo javni red in mir, obzirnejši naj bodo le
do duhovnikov in tistih, ki se skrivoma zbirajo po domovih. Ukrenila
je še nekaj več: v Sombotelu je tega leta ustanovila novo katoliško
1 Prim. Franc Kuzmič, Prekmurski protestanti v 18. stoletju. Stati inu obstati, 2005,
1-2, 82–89.
307
