Page 324 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 324
PREVODI
ozirati na subjektivno svetost. Sekta je svobodno združenje strogih
in zavestnih kristjanov, ki se kot resnično ponovno rojeni združijo,
ločijo od sveta, ostanejo omejeni na ozke kroge, namesto milosti
poudarjajo postavo in v svojem krogu bolj ali manj radikalno vzpo-
stavljajo krščanski življenjski red ljubezni, vse v pripravi in v priča-
kovanju prihajajočega Božjega kraljestva. Mistika je ponotranjenje
idejnega sveta, sicer utrjenega v kultu in nauku, v čisto osebno
notranje občutenje, pri čemer lahko nastajajo le nestalne in čisto
osebno pogojene skupinske tvorbe, medtem ko kult, dogma in
odnos do zgodovine splahnijo.
Te tri oblike so bile navzoče že v začetkih in se pojavljajo prav do
danes druga ob drugi na vsakem konfesionalnem območju, z vsako-
kratnimi prežemanji in prehodi. Množičnega učinkovanja so zmož-
ne le cerkve. Če se sekte množično razširijo, se približajo lastnostim
cerkve. Mistika je v avtonomiji sorodna znanosti in je zatočišče za
religioznost izobraženih slojev; v slojih, ki se jih znanost ni dotak-
nila, vodi v orgijazem in čustveno pobožnost, ki sta priljubljeno
dopolnilo cerkva in sekt.
2.
Osvetljena je odvisnost vsega krščanskega predstavnega sveta in
dogem od temeljnih socioloških pogojev, od vsakokratne ideje
skupnosti. Edina specifično krščanska pradogma (dogma o Kristu-
sovi božanskosti) je izšla šele iz čaščenja Kristusa, slednje pa iz
nujnosti, da bi držali skupaj skupnost novega duha. Čaščenje Kri-
stusa je organizacijsko središče krščanske skupnosti in ustvarjalec
krščanske dogme. Ker kultnega boga kristjanov ni bilo mogoče
razumeti politeistično kot druge misterijske bogove (helenističnih
misterijskih kultov), temveč kot odrešujoče razodetje monoteistič-
nega boga judovskih prerokov, je iz dogme o Kristusu nastala dogma
o Sveti Trojici. Vse filozofske in mitološke izposoje in opore so le
sredstvo za misel (o Kristusu in Trojici), ki izhaja iz notranje nuje
krščanske kultne skupnosti. Dogma o Kristusu pa je dobila v cerkvi,
sekti in mistiki zelo različen pomen. Kristus cerkve je odrešenik, ki
je s svojim odrešilnim dejanjem prinesel pomilostitev in odrešitev
enkrat za vselej tako, da so ju prek njegovega skrivnostnega delovanja
322
ozirati na subjektivno svetost. Sekta je svobodno združenje strogih
in zavestnih kristjanov, ki se kot resnično ponovno rojeni združijo,
ločijo od sveta, ostanejo omejeni na ozke kroge, namesto milosti
poudarjajo postavo in v svojem krogu bolj ali manj radikalno vzpo-
stavljajo krščanski življenjski red ljubezni, vse v pripravi in v priča-
kovanju prihajajočega Božjega kraljestva. Mistika je ponotranjenje
idejnega sveta, sicer utrjenega v kultu in nauku, v čisto osebno
notranje občutenje, pri čemer lahko nastajajo le nestalne in čisto
osebno pogojene skupinske tvorbe, medtem ko kult, dogma in
odnos do zgodovine splahnijo.
Te tri oblike so bile navzoče že v začetkih in se pojavljajo prav do
danes druga ob drugi na vsakem konfesionalnem območju, z vsako-
kratnimi prežemanji in prehodi. Množičnega učinkovanja so zmož-
ne le cerkve. Če se sekte množično razširijo, se približajo lastnostim
cerkve. Mistika je v avtonomiji sorodna znanosti in je zatočišče za
religioznost izobraženih slojev; v slojih, ki se jih znanost ni dotak-
nila, vodi v orgijazem in čustveno pobožnost, ki sta priljubljeno
dopolnilo cerkva in sekt.
2.
Osvetljena je odvisnost vsega krščanskega predstavnega sveta in
dogem od temeljnih socioloških pogojev, od vsakokratne ideje
skupnosti. Edina specifično krščanska pradogma (dogma o Kristu-
sovi božanskosti) je izšla šele iz čaščenja Kristusa, slednje pa iz
nujnosti, da bi držali skupaj skupnost novega duha. Čaščenje Kri-
stusa je organizacijsko središče krščanske skupnosti in ustvarjalec
krščanske dogme. Ker kultnega boga kristjanov ni bilo mogoče
razumeti politeistično kot druge misterijske bogove (helenističnih
misterijskih kultov), temveč kot odrešujoče razodetje monoteistič-
nega boga judovskih prerokov, je iz dogme o Kristusu nastala dogma
o Sveti Trojici. Vse filozofske in mitološke izposoje in opore so le
sredstvo za misel (o Kristusu in Trojici), ki izhaja iz notranje nuje
krščanske kultne skupnosti. Dogma o Kristusu pa je dobila v cerkvi,
sekti in mistiki zelo različen pomen. Kristus cerkve je odrešenik, ki
je s svojim odrešilnim dejanjem prinesel pomilostitev in odrešitev
enkrat za vselej tako, da so ju prek njegovega skrivnostnega delovanja
322
