Page 325 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 325
ERNST TROELTSCH
v cerkvi po duhovnikih, besedah in zakramentih deležni vsi. Kristus
sekte je Gospod, zgled in zakonodajalec z božanskim dostojanstvom
in avtoriteto, ki pusti svojo skupnost romati po zemeljski dolini bede
in trpljenja: dejanska odrešitev se bo zgodila z njegovim ponovnim
prihodom in ustanovitvijo Božjega kraljestva. Kristus mistike je
notranje duhovno počelo, navzoče v vsakem pobožnem občutju;
božansko se je utelesilo v zgodovinskem Kristusu, ki pa ga je mogoče
spoznati in mu pripadati le po notranjemu delovanju duha, saj je
eno s skritim božanskim temeljem človeka.
Tako kakor s pradogmo o Kristusu je tudi z vsemi drugimi
dogmami. Ker je dogma o Kristusu povzela vase izvorno Jezusovo
oznanjevanje Božjega kraljestva, je s premenami dogme o Kristusu
na različnih področjih določena tudi usoda druge temeljne krščan-
ske misli (o Božjem kraljestvu). Cerkev je Kristusovo kraljestvo in
zato istovetna z Božjim kraljestvom na zemlji ali vsaj sredstvo nje-
govega stalnega nastajanja. Za sekto je Jezus znanilec in prinašalec
bodočega Božjega kraljestva, zato je nagnjena k hiliazmu. Za mistiko
je Kristusovo gospostvo kraljestvo Božjega duha, zaradi česar je Božje
kraljestvo v nas samih. Povsem analogno je s pojmovanjem odrešenja.
Za cerkev je odrešenje doseženo s spravno Kristusovo smrtjo na
križu: od tod moč cerkve, da odpušča grehe in posvečuje. Za sekto je
dejansko odrešenje v ponovnem Kristusovem prihodu in vzpostavitvi
njegovega kraljestva: vse drugo je le predpriprava za to. Za mistiko je
odrešenje v vedno znova ponavljajoči se združitvi duše z Bogom:
Kristus je za to spodbuda in simbol. Različni tipi dejanskih skup-
nosti se seveda mešajo in povezujejo, prav tako kot različni tipi
krščanske ideje skupnosti. Toda če izhajamo iz te abstraktne sheme,
lahko zgodovino dogem mnogo jasneje in enostavneje razumemo,
kakor pa so jo razumeli doslej. Zgodovina dogem ni niti imanentni
razvoj krščanske ideje boga niti amalgam antične misterijske teo-
logije in spekulativne filozofije, pa tudi ne enostavno kopičenje
cerkvenih naukov ali – nasprotno – neposreden izraz vsakokratnih
konkretnih življenjskih okoliščin.
Religiozni nauk je izraz religioznega življenja, ki se najprej zbira
pri čaščenju in izhaja iz njega. Vse filozofsko in dogmatsko je
sekundarno. Nikdar sicer niso občutili potrebe, da bi dialektično
323
v cerkvi po duhovnikih, besedah in zakramentih deležni vsi. Kristus
sekte je Gospod, zgled in zakonodajalec z božanskim dostojanstvom
in avtoriteto, ki pusti svojo skupnost romati po zemeljski dolini bede
in trpljenja: dejanska odrešitev se bo zgodila z njegovim ponovnim
prihodom in ustanovitvijo Božjega kraljestva. Kristus mistike je
notranje duhovno počelo, navzoče v vsakem pobožnem občutju;
božansko se je utelesilo v zgodovinskem Kristusu, ki pa ga je mogoče
spoznati in mu pripadati le po notranjemu delovanju duha, saj je
eno s skritim božanskim temeljem človeka.
Tako kakor s pradogmo o Kristusu je tudi z vsemi drugimi
dogmami. Ker je dogma o Kristusu povzela vase izvorno Jezusovo
oznanjevanje Božjega kraljestva, je s premenami dogme o Kristusu
na različnih področjih določena tudi usoda druge temeljne krščan-
ske misli (o Božjem kraljestvu). Cerkev je Kristusovo kraljestvo in
zato istovetna z Božjim kraljestvom na zemlji ali vsaj sredstvo nje-
govega stalnega nastajanja. Za sekto je Jezus znanilec in prinašalec
bodočega Božjega kraljestva, zato je nagnjena k hiliazmu. Za mistiko
je Kristusovo gospostvo kraljestvo Božjega duha, zaradi česar je Božje
kraljestvo v nas samih. Povsem analogno je s pojmovanjem odrešenja.
Za cerkev je odrešenje doseženo s spravno Kristusovo smrtjo na
križu: od tod moč cerkve, da odpušča grehe in posvečuje. Za sekto je
dejansko odrešenje v ponovnem Kristusovem prihodu in vzpostavitvi
njegovega kraljestva: vse drugo je le predpriprava za to. Za mistiko je
odrešenje v vedno znova ponavljajoči se združitvi duše z Bogom:
Kristus je za to spodbuda in simbol. Različni tipi dejanskih skup-
nosti se seveda mešajo in povezujejo, prav tako kot različni tipi
krščanske ideje skupnosti. Toda če izhajamo iz te abstraktne sheme,
lahko zgodovino dogem mnogo jasneje in enostavneje razumemo,
kakor pa so jo razumeli doslej. Zgodovina dogem ni niti imanentni
razvoj krščanske ideje boga niti amalgam antične misterijske teo-
logije in spekulativne filozofije, pa tudi ne enostavno kopičenje
cerkvenih naukov ali – nasprotno – neposreden izraz vsakokratnih
konkretnih življenjskih okoliščin.
Religiozni nauk je izraz religioznega življenja, ki se najprej zbira
pri čaščenju in izhaja iz njega. Vse filozofsko in dogmatsko je
sekundarno. Nikdar sicer niso občutili potrebe, da bi dialektično
323
