Page 336 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 336
PREVODI
povprečnosti načelo za dalekosežne prilagoditve in kompromise.
Tretjič: sam cerkveni tip je imel zaradi svojih notranjih napetosti zelo
spremenljivo zgodovino in je tudi danes v polnem spreminjanju.
Čista in dosledna izvedba cerkvenega tipa je rimski katolicizem, ki je v
zmeraj bolj žrtvoval notranjost, osebnost in gibljivost religije nje-
nemu trdemu objektiviranju v dogmi, zakramentu, hierarhiji s
papeštvom in nezmotljivostjo; sektantskim in mističnim pobudam
je odprl ventil le v redovniškem življenju in pobožnostih. Od svoje
krize v 15. stoletju, ko je začela plahneti samoumevnost njegove
prevlade, se je katolicizem vedno bolj objektiviral in centraliziral.
Protestantizem je nasprotno vedno bolj subjektiviral in ponotranjal
zamisel o cerkvi kot odrešilni ustanovi, saj je objektivni organi-
zacijski element prestavil v Sveto pismo in njegovo duhovno moč –
Luther z zaupanjem v samo moč duha in besede, ki vse preobraža
(kar pa je kmalu razočaralo), Calvin s pomočjo trdne cerkvene
organiziranosti, ki zmore nadzirati vernike. Vse cerkve pa so se
morale opreti na posvetno moč oblasti, saj čista moralna moč ni
zadoščala za njihovo ohranjanje in uveljavljanje. Brez te pomoči ni
trajne, konformne in enotne cerkvenosti. Ni je mogoče misliti brez
prisile, te pa zopet ni brez državne pomoči. V časih splošne naivne
vernosti taka prisila tudi ni škodljiva ali nereligiozna. Če so pre-
pričani o resnici in z njo soglašajo splošni instinkti ljudstva, potem
jo je nujno varovati pred norostmi, zmotami in zapeljevanji; je
predpogoj za vzdrževanje duhovne enotnosti družbe sploh, ki je ni
mogoče žrtvovati doktrinarnemu in hiperidealistečnemu idealu
avtonomije posameznika. Toda prav zaradi povezanosti cerkvenega
tipa z nezlomljeno enotnostjo svetovnonazorskih instinktov velikih
ljudskih skupnosti je nerazdrobljen cerkveni tip notranje primeren
le takim časom – to je četrti nauk. Naša predstavitev kaže, kako z
razkrojem teh predpostavk plahni in se drobi tudi cerkveni tip.
Čistemu cerkvenemu tipu so v naši kulturi šteti dnevi. Samoumev-
nosti modernega svetovnega nazora se ne ujemajo več s cerkvenimi.
Prisila ne varuje več celote pred posameznimi motnjami, temveč
pomeni posiljevanje dejanskih življenjskih tokov. Posvetna roka
(pomoči) se je umaknila, popolnoma ali deloma, in bo kmalu povsod
ponujala le še mezinec ali sploh ničesar. Posamezne cerkve si v
334
povprečnosti načelo za dalekosežne prilagoditve in kompromise.
Tretjič: sam cerkveni tip je imel zaradi svojih notranjih napetosti zelo
spremenljivo zgodovino in je tudi danes v polnem spreminjanju.
Čista in dosledna izvedba cerkvenega tipa je rimski katolicizem, ki je v
zmeraj bolj žrtvoval notranjost, osebnost in gibljivost religije nje-
nemu trdemu objektiviranju v dogmi, zakramentu, hierarhiji s
papeštvom in nezmotljivostjo; sektantskim in mističnim pobudam
je odprl ventil le v redovniškem življenju in pobožnostih. Od svoje
krize v 15. stoletju, ko je začela plahneti samoumevnost njegove
prevlade, se je katolicizem vedno bolj objektiviral in centraliziral.
Protestantizem je nasprotno vedno bolj subjektiviral in ponotranjal
zamisel o cerkvi kot odrešilni ustanovi, saj je objektivni organi-
zacijski element prestavil v Sveto pismo in njegovo duhovno moč –
Luther z zaupanjem v samo moč duha in besede, ki vse preobraža
(kar pa je kmalu razočaralo), Calvin s pomočjo trdne cerkvene
organiziranosti, ki zmore nadzirati vernike. Vse cerkve pa so se
morale opreti na posvetno moč oblasti, saj čista moralna moč ni
zadoščala za njihovo ohranjanje in uveljavljanje. Brez te pomoči ni
trajne, konformne in enotne cerkvenosti. Ni je mogoče misliti brez
prisile, te pa zopet ni brez državne pomoči. V časih splošne naivne
vernosti taka prisila tudi ni škodljiva ali nereligiozna. Če so pre-
pričani o resnici in z njo soglašajo splošni instinkti ljudstva, potem
jo je nujno varovati pred norostmi, zmotami in zapeljevanji; je
predpogoj za vzdrževanje duhovne enotnosti družbe sploh, ki je ni
mogoče žrtvovati doktrinarnemu in hiperidealistečnemu idealu
avtonomije posameznika. Toda prav zaradi povezanosti cerkvenega
tipa z nezlomljeno enotnostjo svetovnonazorskih instinktov velikih
ljudskih skupnosti je nerazdrobljen cerkveni tip notranje primeren
le takim časom – to je četrti nauk. Naša predstavitev kaže, kako z
razkrojem teh predpostavk plahni in se drobi tudi cerkveni tip.
Čistemu cerkvenemu tipu so v naši kulturi šteti dnevi. Samoumev-
nosti modernega svetovnega nazora se ne ujemajo več s cerkvenimi.
Prisila ne varuje več celote pred posameznimi motnjami, temveč
pomeni posiljevanje dejanskih življenjskih tokov. Posvetna roka
(pomoči) se je umaknila, popolnoma ali deloma, in bo kmalu povsod
ponujala le še mezinec ali sploh ničesar. Posamezne cerkve si v
334
