Page 335 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 335
ERNST TROELTSCH
nezmožnosti, da bi povsem zapopadli in uresničili ideal – o tej nas
vedno znova poučuje izkustvo – iščočemu zdaj ni treba več biti
zmeden in zapasti v skepso, ki je tako hitro posledica zaresne resnico-
ljubnosti in v sodobnosti povsod zajema prav bolj občutljive duhove.
Onstranstvo je sila tostranstva.
7.
Te socialnoetične misli in moči izvirajo iz krščanske religioznosti.
Da to zmorejo, jih je nujno ohranjati in obnavljati, za oboje pa je
potrebna organizacija. Od tod vprašanje: kaj nas naša predstavitev
lahko nauči o tem, prav v sodobnosti tako žgočem problemu, o
tvorjenju religiozne skupnosti in njenem vključevanju v večje skup-
nosti? Ali se iz obsežnega spisa, ki govori o družbenih teorijah
krščanstva ne moremo česa naučiti za premagovanje naše vedno večje
cerkvene bede v tej zvezi? Tudi tu je donos dovolj bogat, seveda pa je
tudi tu bolj stvar smotrnega uvida kakor pa znanstvenega doka-
zovanja. Prvi poduk je, da potrebuje religiozno življenje tudi na
stopnji duhovne religije samostojno organiziranje, razlikujoče se od
naravnih družbenih členitev. K temu stremi že od prvega trenutka
samozavedanja in to ostaja vseskozi eden od njegovih zelo resnih
problemov. Središče take organizacije je kult; problem je izvajanje
povezujočih sil iz njega samega ali navezava takih sil nanj. Brez
organizirane skupnosti in brez kulta krščanstva ni mogoče obnav-
ljati in širiti. Vrnitev k prosto lebdečemu duhu in neorganiziranemu
samouveljavljanju brez organizacije je utopija, ki ne upošteva de-
janskih življenjskih okoliščin in vodi v razvodenitev in oslabitev
celote. Glede oblike organiziranosti se je pokazala – drugi nauk –
prednost cerkvenega tipa pred tipom sekte in mistike. Cerkev vztraja
pri odrešilni in milostni naravi religije, omogoča posedovanje milosti
neodvisno od lastnosti in dosežkov posameznika, zajame lahko
najrazličnejše stopnje zrelosti in pokristjanjenja in je zato edina
sposobna obiti ljudsko religijo z neizogibnimi različnimi stopnjami
članstva. V tem je močnejša od sekte, od mistike pa sploh. Zato je
večji del religijske zgodovine cerkvena zgodovina in je »obča krščan-
ska cerkev« prvi dosežek prakrščanskega misijonskega dela. Hkrati
pa pomeni znižanje krščanske ideje na raven praktičnih možnosti in
333
nezmožnosti, da bi povsem zapopadli in uresničili ideal – o tej nas
vedno znova poučuje izkustvo – iščočemu zdaj ni treba več biti
zmeden in zapasti v skepso, ki je tako hitro posledica zaresne resnico-
ljubnosti in v sodobnosti povsod zajema prav bolj občutljive duhove.
Onstranstvo je sila tostranstva.
7.
Te socialnoetične misli in moči izvirajo iz krščanske religioznosti.
Da to zmorejo, jih je nujno ohranjati in obnavljati, za oboje pa je
potrebna organizacija. Od tod vprašanje: kaj nas naša predstavitev
lahko nauči o tem, prav v sodobnosti tako žgočem problemu, o
tvorjenju religiozne skupnosti in njenem vključevanju v večje skup-
nosti? Ali se iz obsežnega spisa, ki govori o družbenih teorijah
krščanstva ne moremo česa naučiti za premagovanje naše vedno večje
cerkvene bede v tej zvezi? Tudi tu je donos dovolj bogat, seveda pa je
tudi tu bolj stvar smotrnega uvida kakor pa znanstvenega doka-
zovanja. Prvi poduk je, da potrebuje religiozno življenje tudi na
stopnji duhovne religije samostojno organiziranje, razlikujoče se od
naravnih družbenih členitev. K temu stremi že od prvega trenutka
samozavedanja in to ostaja vseskozi eden od njegovih zelo resnih
problemov. Središče take organizacije je kult; problem je izvajanje
povezujočih sil iz njega samega ali navezava takih sil nanj. Brez
organizirane skupnosti in brez kulta krščanstva ni mogoče obnav-
ljati in širiti. Vrnitev k prosto lebdečemu duhu in neorganiziranemu
samouveljavljanju brez organizacije je utopija, ki ne upošteva de-
janskih življenjskih okoliščin in vodi v razvodenitev in oslabitev
celote. Glede oblike organiziranosti se je pokazala – drugi nauk –
prednost cerkvenega tipa pred tipom sekte in mistike. Cerkev vztraja
pri odrešilni in milostni naravi religije, omogoča posedovanje milosti
neodvisno od lastnosti in dosežkov posameznika, zajame lahko
najrazličnejše stopnje zrelosti in pokristjanjenja in je zato edina
sposobna obiti ljudsko religijo z neizogibnimi različnimi stopnjami
članstva. V tem je močnejša od sekte, od mistike pa sploh. Zato je
večji del religijske zgodovine cerkvena zgodovina in je »obča krščan-
ska cerkev« prvi dosežek prakrščanskega misijonskega dela. Hkrati
pa pomeni znižanje krščanske ideje na raven praktičnih možnosti in
333
