Page 338 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 338
PREVODI
drugim smotrom in ne več tistim, za katere so bile sprva zgrajene.
Muke in bolečine, ki jih je svoj čas prizadevalo državno cerkvenstvo,
lahko zdaj obravnavamo kot žrtve, ki jih je zahtevala njihova iz-
gradnja, vendar pa jih ni več treba ponavljati. Kar je zgradila prisila,
trdota in uniformiranost, je zdaj lahko prebivališče bolj prefinjenih,
predvsem pa zelo različnih duhov, ki pa se morajo medsebojno
prenašati in skrbeti za to. Medtem ko sistem svobodnih cerkva ali
sistem ločitve cerkve od države zagotavlja svobodo vesti zunaj cerkva
in ob njih, v cerkvah samih pa vzpostavlja netoleranco, lahko tak
sistem zagotavlja ljudsko cerkev in svobodo vesti v cerkvi sami,
kolikor je sploh mogoče. Od duha cerkvenega tipa se v tem primeru
ohrani in uveljavi velika misel skupne zgodovinske življenjske sub-
stance, ki se na različne načine izraža v vseh individualnih sku-
pinskih tvorbah in oznanjevanjih. Tako obdržimo občutek skup-
nosti in zavest dediščine, »minimum cerkve«, kakor je rekel Richard
Rothe.
8.
Kaj pa vprašanje, s katerim smo začeli, vprašanje o pomenu
krščanstva za rešitev današnjega socialnega problema? Se pravi:
problemov kapitalističnega gospodarskega obdobja in industrij-
skega proletariata, ki ga je ustvarilo; militaristično-birokratskih
gigantskih držav; neznanskega naraščanja prebivalstva, ki se steka v
svetovne in kolonialne politike; tehnike, ki proizvaja neizmerne
količine blaga, sproža in povezuje svetovni promet, a tudi mehanizira
delo in človeka. Vprašanje moramo le tako formulirati, pa lahko
spoznamo, da je to nov problem, ki ga krščansko socialno delo doslej
sploh še ni poznalo. Radikalni družbenoreformni ideali hiliastične
sekte so nasproti strašljivi resnosti tega problema otroška igra in
otroške sanje: častivredni in plemeniti, toda utopični tudi v moderni
obliki radikalnega krščanskega socializma, usmerjenega k prenovitvi
sveta. Mistika se vnaprej odreka vsaki rešitvi in vidi v vseh teh
zmedah le nezmožnost sveta, da bi nudil mir, ki presega vsak um.
Cerkve vseh konfesij – še najmanj seveda luteranska – razvijajo
programe in požrtvovalno delujejo za blažitev teh stisk, ki ogrožajo
občutje in duha vseh. Toda pri tem izhajajo v bistvu le iz starih glav-
336
drugim smotrom in ne več tistim, za katere so bile sprva zgrajene.
Muke in bolečine, ki jih je svoj čas prizadevalo državno cerkvenstvo,
lahko zdaj obravnavamo kot žrtve, ki jih je zahtevala njihova iz-
gradnja, vendar pa jih ni več treba ponavljati. Kar je zgradila prisila,
trdota in uniformiranost, je zdaj lahko prebivališče bolj prefinjenih,
predvsem pa zelo različnih duhov, ki pa se morajo medsebojno
prenašati in skrbeti za to. Medtem ko sistem svobodnih cerkva ali
sistem ločitve cerkve od države zagotavlja svobodo vesti zunaj cerkva
in ob njih, v cerkvah samih pa vzpostavlja netoleranco, lahko tak
sistem zagotavlja ljudsko cerkev in svobodo vesti v cerkvi sami,
kolikor je sploh mogoče. Od duha cerkvenega tipa se v tem primeru
ohrani in uveljavi velika misel skupne zgodovinske življenjske sub-
stance, ki se na različne načine izraža v vseh individualnih sku-
pinskih tvorbah in oznanjevanjih. Tako obdržimo občutek skup-
nosti in zavest dediščine, »minimum cerkve«, kakor je rekel Richard
Rothe.
8.
Kaj pa vprašanje, s katerim smo začeli, vprašanje o pomenu
krščanstva za rešitev današnjega socialnega problema? Se pravi:
problemov kapitalističnega gospodarskega obdobja in industrij-
skega proletariata, ki ga je ustvarilo; militaristično-birokratskih
gigantskih držav; neznanskega naraščanja prebivalstva, ki se steka v
svetovne in kolonialne politike; tehnike, ki proizvaja neizmerne
količine blaga, sproža in povezuje svetovni promet, a tudi mehanizira
delo in človeka. Vprašanje moramo le tako formulirati, pa lahko
spoznamo, da je to nov problem, ki ga krščansko socialno delo doslej
sploh še ni poznalo. Radikalni družbenoreformni ideali hiliastične
sekte so nasproti strašljivi resnosti tega problema otroška igra in
otroške sanje: častivredni in plemeniti, toda utopični tudi v moderni
obliki radikalnega krščanskega socializma, usmerjenega k prenovitvi
sveta. Mistika se vnaprej odreka vsaki rešitvi in vidi v vseh teh
zmedah le nezmožnost sveta, da bi nudil mir, ki presega vsak um.
Cerkve vseh konfesij – še najmanj seveda luteranska – razvijajo
programe in požrtvovalno delujejo za blažitev teh stisk, ki ogrožajo
občutje in duha vseh. Toda pri tem izhajajo v bistvu le iz starih glav-
336
