Page 339 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 339
ERNST TROELTSCH
nih tipov socialne filozofije, ki jih poskušajo narediti uporabne za
velike boje sedanjosti. Videli smo, da sta v zgodovini le dva velika
tipa postala pomembna in vplivna. Enega predstavlja stanovsko-
cehovsko-patriarhalna socialna filozofija srednjeveškega katoliciz-
ma, ki je znal povezati relativno obvladljivost boja za obstoj, ute-
meljitev skupnosti na osebnih odnosih avtoritete in spoštljivosti,
relativno enostavne gospodarske oblike in potrebe predkapitali-
stičnega obdobja, ostanke starih solidarnosti, povezanih s krvjo in
tlemi, s krščanskim etosom individualnoosebnih vrednot in uni-
verzalne skupnosti ljubezni v cerkveno organizacijo življenja. Dru-
gega predstavlja socialna filozofija asketskega protestantizma,
ki je zrasel iz pietistično obarvanega kalvinizma in njegove svo-
bodne cerkvenosti ter asketskih sekt, ki so se približale taki cerk-
venosti. Ta protestantizem je bil notranje povezan z modernim
utilitarizmom in racionalizmom, poklicno podjetnostjo in čašče-
njem dela zaradi dela, s politično demokracijo in liberalizmom,
s svobodnim razvojem posameznika in vseobvladujočo idejo svo-
bodnega združevanja; etično nevarne posledice tega modernega
življenja pa je znal nevtralizirati z religiozno idejo posamezni-
kove odgovornosti in dolžnosti ljubezni, ki obvezuje tako posa-
meznike kot skupnost, z obsojanjem razkošja, mamonizma in
usmerjenosti k užitku ter končno s heroizmom v službi Kristusove
stvari.
Krščanski družbeni ideali, ki so se oblikovali poleg teh dveh
glavnih tipov, že v svojem času niso zmogli obvladovati trde snovi
družbene resničnosti, danes pa se povsem odbijajo od njenih trdih
skal. Toda danes sta se izčrpala tudi oba doslej vplivna tipa – kljub
njunim dosežkom v preteklosti, ki trajajo še danes. Kar hoče cehov-
sko-patriarhalni katolicizem, danes deloma sploh ni več možno,
deloma pa tega katolicizem sam ni več zmožen izvesti s svojimi
oslabljenimi religijskimi močmi (ki jih poleg tega spremljajo ne-
vzdržni stranski učinki). Asketskemu protestantizmu pa je to, kar je
skušal podrediti religiozni ideji in uporabiti kot racionalno sredstvo
za vzpostavitev Kristusovega gospostva, že davno zraslo čez glavo in
odvrglo religiozne in vsakršne metafizične in idejne omejitve in
usmeritve; po drugi strani pa so njegova hladna trdost, trezna
337
nih tipov socialne filozofije, ki jih poskušajo narediti uporabne za
velike boje sedanjosti. Videli smo, da sta v zgodovini le dva velika
tipa postala pomembna in vplivna. Enega predstavlja stanovsko-
cehovsko-patriarhalna socialna filozofija srednjeveškega katoliciz-
ma, ki je znal povezati relativno obvladljivost boja za obstoj, ute-
meljitev skupnosti na osebnih odnosih avtoritete in spoštljivosti,
relativno enostavne gospodarske oblike in potrebe predkapitali-
stičnega obdobja, ostanke starih solidarnosti, povezanih s krvjo in
tlemi, s krščanskim etosom individualnoosebnih vrednot in uni-
verzalne skupnosti ljubezni v cerkveno organizacijo življenja. Dru-
gega predstavlja socialna filozofija asketskega protestantizma,
ki je zrasel iz pietistično obarvanega kalvinizma in njegove svo-
bodne cerkvenosti ter asketskih sekt, ki so se približale taki cerk-
venosti. Ta protestantizem je bil notranje povezan z modernim
utilitarizmom in racionalizmom, poklicno podjetnostjo in čašče-
njem dela zaradi dela, s politično demokracijo in liberalizmom,
s svobodnim razvojem posameznika in vseobvladujočo idejo svo-
bodnega združevanja; etično nevarne posledice tega modernega
življenja pa je znal nevtralizirati z religiozno idejo posamezni-
kove odgovornosti in dolžnosti ljubezni, ki obvezuje tako posa-
meznike kot skupnost, z obsojanjem razkošja, mamonizma in
usmerjenosti k užitku ter končno s heroizmom v službi Kristusove
stvari.
Krščanski družbeni ideali, ki so se oblikovali poleg teh dveh
glavnih tipov, že v svojem času niso zmogli obvladovati trde snovi
družbene resničnosti, danes pa se povsem odbijajo od njenih trdih
skal. Toda danes sta se izčrpala tudi oba doslej vplivna tipa – kljub
njunim dosežkom v preteklosti, ki trajajo še danes. Kar hoče cehov-
sko-patriarhalni katolicizem, danes deloma sploh ni več možno,
deloma pa tega katolicizem sam ni več zmožen izvesti s svojimi
oslabljenimi religijskimi močmi (ki jih poleg tega spremljajo ne-
vzdržni stranski učinki). Asketskemu protestantizmu pa je to, kar je
skušal podrediti religiozni ideji in uporabiti kot racionalno sredstvo
za vzpostavitev Kristusovega gospostva, že davno zraslo čez glavo in
odvrglo religiozne in vsakršne metafizične in idejne omejitve in
usmeritve; po drugi strani pa so njegova hladna trdost, trezna
337
