Page 332 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 332
PREVODI
vzročnost. Načelno ni to nič novega, potem ko smo se že navadili
videti, kako religiozna razodetja rastejo v sklopu različnih vzroč-
nosti, ne da bi pri tem govorili o dozdevnih »nujnostih« in »zakonih
zgodovine«. Med vzročnostmi ne obstaja rangiranje po večji ali
manjši uglednosti, zato ni nikakršno onečaščenje, če tej na novo
odkriti vzročnosti dajemo enake pravice kakor doslej upoštevanim.
Praktično pa se slika vendarle pomembno spremeni. Pokaže se, kako
so krščanstvo in sorodne mu idealistične težnje etično-religiozne
vrste v pozni antiki povezane z rezultatom antične socialne zgodo-
vine, zaradi česar so se tudi srečale in združile kot nov svet; kako je
srednji vek dobil svoje bistvo s cepljenjem cerkve in krščanskega etosa
na relativno enostaven in nerazvit družbeni svet, s čimer je bila šele
omogočena krščanska kultura; kako individualizem reformacije
predpostavlja razkroj srednjeveške družbe in kako je zmagoviti
prodor reformacije razložljiv le s političnimi in socialnimi razme-
rami; kako je razlika med obema protestantskima veroizpovedma
kar se da močno pogojena s političnim in socialnim okoljem; kako
je moderni protestantizem spet z moderno meščansko družbo in
njenimi izobraževalnimi in vzgojnimi ideali, in slednjič, kako ka-
pitalizem, moderna nacionalistična in imperialistična država ter
neznanski porast prebivalstva pomenijo krizo dosedanje krščanske
etike. Pokaže se razredna vpletenost sekt, skriti temelji nenadnih
sprememb religioznega mišljenja, ki jih ni mogoče zapopasti iz same
miselne dialektike. S tem je religijska zgodovina še globlje poteg-
njena v tok dogajanja in v vzajemno pogojenost temeljnih elementov
življenja. Še manj je mogoče najti tudi v krščanski etiki nespre-
menljive in absolutne točke, saj je ta etika vselej le obvladovanje
danega položaja, pogojenega predvsem s socialnimi razmerami, in
vzpostavljanje temu položaju ustreznega ideala. Odkar smo se na-
učili vključevati religiozno življenje v splošni razvoj, je zgodovina
religije in krščanstva že dolgo na poti k takemu razumevanju. Rela-
tivna pogojenost vsakega momenta kot neponovljive sinteze in kot
njemu ustreznega duhovno-etičnega obvladovanja je s tem le še
jasneje pred očmi. S tem je končno onemogočena razvada, da bi
cela obdobja in skupine obravnavali le kot pripravljalne stopnje
za absolutno (ki ga v zgodovini nikdar ni mogoče najti). Zato pa
330
vzročnost. Načelno ni to nič novega, potem ko smo se že navadili
videti, kako religiozna razodetja rastejo v sklopu različnih vzroč-
nosti, ne da bi pri tem govorili o dozdevnih »nujnostih« in »zakonih
zgodovine«. Med vzročnostmi ne obstaja rangiranje po večji ali
manjši uglednosti, zato ni nikakršno onečaščenje, če tej na novo
odkriti vzročnosti dajemo enake pravice kakor doslej upoštevanim.
Praktično pa se slika vendarle pomembno spremeni. Pokaže se, kako
so krščanstvo in sorodne mu idealistične težnje etično-religiozne
vrste v pozni antiki povezane z rezultatom antične socialne zgodo-
vine, zaradi česar so se tudi srečale in združile kot nov svet; kako je
srednji vek dobil svoje bistvo s cepljenjem cerkve in krščanskega etosa
na relativno enostaven in nerazvit družbeni svet, s čimer je bila šele
omogočena krščanska kultura; kako individualizem reformacije
predpostavlja razkroj srednjeveške družbe in kako je zmagoviti
prodor reformacije razložljiv le s političnimi in socialnimi razme-
rami; kako je razlika med obema protestantskima veroizpovedma
kar se da močno pogojena s političnim in socialnim okoljem; kako
je moderni protestantizem spet z moderno meščansko družbo in
njenimi izobraževalnimi in vzgojnimi ideali, in slednjič, kako ka-
pitalizem, moderna nacionalistična in imperialistična država ter
neznanski porast prebivalstva pomenijo krizo dosedanje krščanske
etike. Pokaže se razredna vpletenost sekt, skriti temelji nenadnih
sprememb religioznega mišljenja, ki jih ni mogoče zapopasti iz same
miselne dialektike. S tem je religijska zgodovina še globlje poteg-
njena v tok dogajanja in v vzajemno pogojenost temeljnih elementov
življenja. Še manj je mogoče najti tudi v krščanski etiki nespre-
menljive in absolutne točke, saj je ta etika vselej le obvladovanje
danega položaja, pogojenega predvsem s socialnimi razmerami, in
vzpostavljanje temu položaju ustreznega ideala. Odkar smo se na-
učili vključevati religiozno življenje v splošni razvoj, je zgodovina
religije in krščanstva že dolgo na poti k takemu razumevanju. Rela-
tivna pogojenost vsakega momenta kot neponovljive sinteze in kot
njemu ustreznega duhovno-etičnega obvladovanja je s tem le še
jasneje pred očmi. S tem je končno onemogočena razvada, da bi
cela obdobja in skupine obravnavali le kot pripravljalne stopnje
za absolutno (ki ga v zgodovini nikdar ni mogoče najti). Zato pa
330
