Page 340 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 340
PREVODI
stvarnost in podjetno uživanje v spreobračanju, njegov neumetniški
in puritanski značaj, izzvali proti njemu vse instinkte moderne
kulture. Pa tudi z religioznega stališča je njegova nagnjenost k
zakonitosti in farizejstvu, k priganjaštvu in šabloniziranju, v po-
polnem neskladju z najglobljimi krščanskimi idejami. V takih oko-
liščinah je rezultat naše raziskave uvid v problematični položaj vsega
krščansko-socialnega delovanja. Problematičen je nasploh, saj je
sposobnost ideje, da obvladuje grobo dejanskost, vedno težka in
temna zadeva; še posebej pa je problematičen, ker so nasproti ob-
stoječim nalogam iz različnih razlogov danes odpovedale glavne
zgodovinske oblike krščanskega družbenega nauka in prakse. Če
hočemo krščanskosocialno obvladovati položaj, so potrebne zares
nove misli, ki bi ustrezale temu položaju, tako kakor so starejše
oblike ustrezale nekdanjim položajem. Izvedene bodo morale biti iz
notranje gonilne sile krščanske ideje in njene žive sodobne prenove
in ne zgolj iz Nove zaveze, kakor tudi obe dosedanji glavni obliki
nista bili izvedeni zgolj iz nje, ampak iz takratnega gibanja religiozne
ideje. Nove misli bodo imele usodo, ki je lastna vsaki religiozni etični
ideji: nudile bodo nepogrešljive usluge in razvijale notranje sile, toda
svojih idealnih hotenj v zemeljskih življenjskih bojih ne bodo nikoli
uresničile. Božjega kraljestva na zemlji kot popolnega socialno-
etičnega organizma ne bodo ustvarile, kot ga tudi nobena druga
zemeljska sila ne bo. Eden od najbolj resnih in pomembnih uvidov
naše raziskave je, da vsaki ideji stoji nasproti brutalna stvarnost in
da vsakemu razvoju nasprotujejo notranje in zunanje ovire. Ni
nobene absolutne krščanske etike, ki bi jo bilo treba šele zdaj odkriti,
temveč je nujno le vsakokratno obvladovanje spreminjajočih se
položajev sveta, kakor se je po svoje dogajalo tudi v preteklosti. Ni
tudi nobene absolutne etizacije, temveč le stalno spopadanje z
materialno in človeško naravo. Tako bo tudi sedanja in prihajajoča
krščanska etika prilagoditev položaju in le hotenje mogočega. Ne
tem temelji napetost, ki neprestano poganja naprej, in prav tako
tudi nemožnost dokončanja etičnega dela. To lahko prezrejo le
ideološki doktrinarji ali zanesenjaki, ki se v veri dvigajo nad vse
zemeljsko. Vera je sila življenjskega boja, toda življenje ostaja boj,
ki se vedno znova obnavlja na vedno novih frontah. Za vsako
338
stvarnost in podjetno uživanje v spreobračanju, njegov neumetniški
in puritanski značaj, izzvali proti njemu vse instinkte moderne
kulture. Pa tudi z religioznega stališča je njegova nagnjenost k
zakonitosti in farizejstvu, k priganjaštvu in šabloniziranju, v po-
polnem neskladju z najglobljimi krščanskimi idejami. V takih oko-
liščinah je rezultat naše raziskave uvid v problematični položaj vsega
krščansko-socialnega delovanja. Problematičen je nasploh, saj je
sposobnost ideje, da obvladuje grobo dejanskost, vedno težka in
temna zadeva; še posebej pa je problematičen, ker so nasproti ob-
stoječim nalogam iz različnih razlogov danes odpovedale glavne
zgodovinske oblike krščanskega družbenega nauka in prakse. Če
hočemo krščanskosocialno obvladovati položaj, so potrebne zares
nove misli, ki bi ustrezale temu položaju, tako kakor so starejše
oblike ustrezale nekdanjim položajem. Izvedene bodo morale biti iz
notranje gonilne sile krščanske ideje in njene žive sodobne prenove
in ne zgolj iz Nove zaveze, kakor tudi obe dosedanji glavni obliki
nista bili izvedeni zgolj iz nje, ampak iz takratnega gibanja religiozne
ideje. Nove misli bodo imele usodo, ki je lastna vsaki religiozni etični
ideji: nudile bodo nepogrešljive usluge in razvijale notranje sile, toda
svojih idealnih hotenj v zemeljskih življenjskih bojih ne bodo nikoli
uresničile. Božjega kraljestva na zemlji kot popolnega socialno-
etičnega organizma ne bodo ustvarile, kot ga tudi nobena druga
zemeljska sila ne bo. Eden od najbolj resnih in pomembnih uvidov
naše raziskave je, da vsaki ideji stoji nasproti brutalna stvarnost in
da vsakemu razvoju nasprotujejo notranje in zunanje ovire. Ni
nobene absolutne krščanske etike, ki bi jo bilo treba šele zdaj odkriti,
temveč je nujno le vsakokratno obvladovanje spreminjajočih se
položajev sveta, kakor se je po svoje dogajalo tudi v preteklosti. Ni
tudi nobene absolutne etizacije, temveč le stalno spopadanje z
materialno in človeško naravo. Tako bo tudi sedanja in prihajajoča
krščanska etika prilagoditev položaju in le hotenje mogočega. Ne
tem temelji napetost, ki neprestano poganja naprej, in prav tako
tudi nemožnost dokončanja etičnega dela. To lahko prezrejo le
ideološki doktrinarji ali zanesenjaki, ki se v veri dvigajo nad vse
zemeljsko. Vera je sila življenjskega boja, toda življenje ostaja boj,
ki se vedno znova obnavlja na vedno novih frontah. Za vsako
338
