Page 333 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 333
ERNST TROELTSCH
je upravičen Rankejev globokoumni izrek, da je vsaka epoha ne-
posredno v odnosu z Bogom – ne s svojo grobo stvarnostjo, temveč
s svojimi intuitivno oblikovanimi ideali in cilji. Taka je tudi v
svojem idejnem obvladovanju nalog, ki izhajajo iz naravnega te-
melja, gospodarskega in družbenega položaja, političnih razmerij
moči, pri čemer ideja nikdar ne more biti neodvisna od snovi, ki jo
obvladuje in ki jo pogosto šele požene v gibanje. Nasprotno pa so
vsi poskusi, da bi naredili iz krščanstva le spreminjajoče se zrcalo
gospodarske in socialne zgodovine, modna norost ali pa napad
na njegovo religiozno veljavo, skrit pod firmo najnovejše znan-
stvenosti.
6.
Vsa ta spoznanja so historične vrste. Seveda pa se ob tem porodi
vprašanje, ali tako obsežna raziskava krščanskega življenjskega sveta
ne zmore prispevati ničesar drugega kakor historične uvide v to, kar
se je zgodilo, in v posledične učinke tega v sedanjosti. Ali ne omogoči,
da bi spoznali kaj trajnega in stalnega kot vsebino krščanskega
socialnega etosa, ki bi bilo zvezda vodnica za sodobnost in pri-
hodnost in ki ne bi služilo le razumevanju, ampak tudi urejanju
razmer? Gotovo nas zmore učiti tudi česa takega. Toda spoznanja
večnih etičnih vrednot niso znanstvena spoznanja in niso znanstveno
dokazljiva. So le izvlečki iz zgodovinskega življenja, ki jih izvede živo
prepričanje in delujoča volja v gotovosti, da tako prepoznava ab-
solutni um, ki se nam razodeva v vsakokratnih razmerah. Samo v
tem smislu bi zdaj poskušal tudi sam izvleči in povzdigniti trajne
etične vrednote, ki so vsebovane v pisani zgodovini krščanskih
družbenih naukov:
Prvič: krščanski etos vsebuje že zaradi svojega personalističnega
teizma metafizično utemeljeno misel o človekovi osebi in indivi-
dualnosti, ki je ne more zrušiti noben naturalizem in pesimizem.
Osebnost, ki nastaja iz naravnega bitja šele z združitvijo njegove volje
in bistva z Bogom, je edina dvignjena nad končnost in ji edina lahko
kljubuje. Brez te opore se v resnici zruši vsak individualizem. Drugič:
samo krščanski etos vsebuje zaradi svoje misli o Božji ljubezni, ki je
obrnjena k vsem in vse združuje v sebi, dejansko neomajni socia-
331
je upravičen Rankejev globokoumni izrek, da je vsaka epoha ne-
posredno v odnosu z Bogom – ne s svojo grobo stvarnostjo, temveč
s svojimi intuitivno oblikovanimi ideali in cilji. Taka je tudi v
svojem idejnem obvladovanju nalog, ki izhajajo iz naravnega te-
melja, gospodarskega in družbenega položaja, političnih razmerij
moči, pri čemer ideja nikdar ne more biti neodvisna od snovi, ki jo
obvladuje in ki jo pogosto šele požene v gibanje. Nasprotno pa so
vsi poskusi, da bi naredili iz krščanstva le spreminjajoče se zrcalo
gospodarske in socialne zgodovine, modna norost ali pa napad
na njegovo religiozno veljavo, skrit pod firmo najnovejše znan-
stvenosti.
6.
Vsa ta spoznanja so historične vrste. Seveda pa se ob tem porodi
vprašanje, ali tako obsežna raziskava krščanskega življenjskega sveta
ne zmore prispevati ničesar drugega kakor historične uvide v to, kar
se je zgodilo, in v posledične učinke tega v sedanjosti. Ali ne omogoči,
da bi spoznali kaj trajnega in stalnega kot vsebino krščanskega
socialnega etosa, ki bi bilo zvezda vodnica za sodobnost in pri-
hodnost in ki ne bi služilo le razumevanju, ampak tudi urejanju
razmer? Gotovo nas zmore učiti tudi česa takega. Toda spoznanja
večnih etičnih vrednot niso znanstvena spoznanja in niso znanstveno
dokazljiva. So le izvlečki iz zgodovinskega življenja, ki jih izvede živo
prepričanje in delujoča volja v gotovosti, da tako prepoznava ab-
solutni um, ki se nam razodeva v vsakokratnih razmerah. Samo v
tem smislu bi zdaj poskušal tudi sam izvleči in povzdigniti trajne
etične vrednote, ki so vsebovane v pisani zgodovini krščanskih
družbenih naukov:
Prvič: krščanski etos vsebuje že zaradi svojega personalističnega
teizma metafizično utemeljeno misel o človekovi osebi in indivi-
dualnosti, ki je ne more zrušiti noben naturalizem in pesimizem.
Osebnost, ki nastaja iz naravnega bitja šele z združitvijo njegove volje
in bistva z Bogom, je edina dvignjena nad končnost in ji edina lahko
kljubuje. Brez te opore se v resnici zruši vsak individualizem. Drugič:
samo krščanski etos vsebuje zaradi svoje misli o Božji ljubezni, ki je
obrnjena k vsem in vse združuje v sebi, dejansko neomajni socia-
331
