Page 337 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 337
ERNST TROELTSCH
mešanem konfesionalnem okolju stojijo druga nasproti drugi kot
množica absolutnih in edinih resnic, ki že s tem ukinjajo same sebe.
Duše ljudstev se cerkvam izmikajo in dobršen del njihovih funkcij
so prevzele šola, literatura, država in društva. V takih okoliščinah je
katoliški cerkveni tip prisiljen v vedno bolj nasilno in povnanjeno
obvladovanje vesti. Protestantski cerkveni tip je za podobno usmer-
jani razvoj deloma prešibak, deloma pa vključuje v svojem subjek-
tiviranju cerkvenosti že sam močne sile, ki delujejo v nasprotni smeri.
Zato se ni mogel uspešno upreti sektam in mistiki, ki so bolj po-
vezane z modernim svetom: zdaj je sam prežet s sektantskimi nagibi
in mistično-spiritualističnim relativizmom. Ni več čisti cerkveni tip,
čeprav je njegov cerkveno konformistični del ogorčen nad tem
dejstvom in se sramežljivo ali nesramno spogleduje s katoliškimi
ideali. V ospredju smeri razvoja tega tipa so razveza z državo, spro-
stitev formiranja cerkve, neodvisnost posameznih cerkvenih občin,
sprememba državne cerkve v ljudsko cerkev, ohranjanje skupne
uprave ob hkratni svobodi cerkvenih občin, kar pa prinaša številne
konflikte, ki ogrožajo povezanost. Dejanska verska neopredeljenost
večine članov cerkve je izsilila tako stanje tudi pod pokrivalom
navidezno še vedno enotne veroizpovedne cerkve. Zgodovina prote-
stantizma nam je pokazala, da so življenjske vsebine cerkvenega tipa
čedalje bolj pretkane s sektantskimi in mističnimi; medtem ko so v
katolicizmu vedno težje uresničljive, se v protestantizmu prve in
druge nenehno krepijo.
Bodoče naloge so naloge sociološko-organizacijske narave: doseči
medsebojno prepletanje in prežemanje vseh treh temeljnih socio-
loških oblik in njihovo združitev v eno tvorbo, ki bo omogočila
spravo vseh njihovih nagibov. Te naloge so nujnejše od vseh dogmat-
skih. Prizadevanja, da bi ustvarili z njimi posredovano enotnost, niso
uspela. Nobene »protestantske cerkvene dogmatike« ni več. Zato je
treba iskati enotnost in povezanost na drugih osnovah, ne na dog-
matskih. Mogoča bo le ob predpostavki, da bodo cerkve – ki so
nastale s prisilo, nasiljem, državno religijo in konformizmom – zdaj
postale ohišja, v katerih lahko mirno prebivajo in delujejo različni
krščanski duhovi. Cerkvene organizacije se ohranjajo zaradi svoje
lastne zgodovinske teže in lahko – potem ko so nastale – služijo
335
mešanem konfesionalnem okolju stojijo druga nasproti drugi kot
množica absolutnih in edinih resnic, ki že s tem ukinjajo same sebe.
Duše ljudstev se cerkvam izmikajo in dobršen del njihovih funkcij
so prevzele šola, literatura, država in društva. V takih okoliščinah je
katoliški cerkveni tip prisiljen v vedno bolj nasilno in povnanjeno
obvladovanje vesti. Protestantski cerkveni tip je za podobno usmer-
jani razvoj deloma prešibak, deloma pa vključuje v svojem subjek-
tiviranju cerkvenosti že sam močne sile, ki delujejo v nasprotni smeri.
Zato se ni mogel uspešno upreti sektam in mistiki, ki so bolj po-
vezane z modernim svetom: zdaj je sam prežet s sektantskimi nagibi
in mistično-spiritualističnim relativizmom. Ni več čisti cerkveni tip,
čeprav je njegov cerkveno konformistični del ogorčen nad tem
dejstvom in se sramežljivo ali nesramno spogleduje s katoliškimi
ideali. V ospredju smeri razvoja tega tipa so razveza z državo, spro-
stitev formiranja cerkve, neodvisnost posameznih cerkvenih občin,
sprememba državne cerkve v ljudsko cerkev, ohranjanje skupne
uprave ob hkratni svobodi cerkvenih občin, kar pa prinaša številne
konflikte, ki ogrožajo povezanost. Dejanska verska neopredeljenost
večine članov cerkve je izsilila tako stanje tudi pod pokrivalom
navidezno še vedno enotne veroizpovedne cerkve. Zgodovina prote-
stantizma nam je pokazala, da so življenjske vsebine cerkvenega tipa
čedalje bolj pretkane s sektantskimi in mističnimi; medtem ko so v
katolicizmu vedno težje uresničljive, se v protestantizmu prve in
druge nenehno krepijo.
Bodoče naloge so naloge sociološko-organizacijske narave: doseči
medsebojno prepletanje in prežemanje vseh treh temeljnih socio-
loških oblik in njihovo združitev v eno tvorbo, ki bo omogočila
spravo vseh njihovih nagibov. Te naloge so nujnejše od vseh dogmat-
skih. Prizadevanja, da bi ustvarili z njimi posredovano enotnost, niso
uspela. Nobene »protestantske cerkvene dogmatike« ni več. Zato je
treba iskati enotnost in povezanost na drugih osnovah, ne na dog-
matskih. Mogoča bo le ob predpostavki, da bodo cerkve – ki so
nastale s prisilo, nasiljem, državno religijo in konformizmom – zdaj
postale ohišja, v katerih lahko mirno prebivajo in delujejo različni
krščanski duhovi. Cerkvene organizacije se ohranjajo zaradi svoje
lastne zgodovinske teže in lahko – potem ko so nastale – služijo
335
