Page 334 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 334
PREVODI
lizem. Šele v Božjem potonejo delitve in rane, boji in izključljivosti,
ki so lastne človeku kot naravnemu bitju in ki oblikujejo njegovo
naravno bivanje. Šele v njem dobijo presegajočo in nerazrušljivo,
metafizično usklajenost združenja, ki nosijo s seboj silo in prisilo,
simpatije in potrebo po vzajemni pomoči, spolni nagon in naklo-
njenost, delo in organizacijo. Tretjič: samo krščanski etos premaguje
problem enakosti in neenakosti, ko niti ne poveličuje sile in naključja
v smislu (teorije) naravnega izbora niti ne posiljuje stvarnosti z
egalitaristično doktrino. Različnost življenjskih položajev, moči in
sposobnosti sprejema kot od Boga in njegove skrivnostne volje dani
splet razmerij, ki ga notranje gibalo osebnosti in občutek medse-
bojne povezanosti ljudi spreminja v etični kozmos. Z etičnimi vred-
notami prostovoljnega vključevanja in podrejanja na eni strani, skrbi
in odgovornosti na drugi strani, zmore in mora vsakdo pretvoriti
naravne razlike v etične vrednote medsebojnega priznavanja, za-
upanja in skrbi. Četrtič: krščanski etos zmore zaradi svojega spošto-
vanja osebnosti in ljubezni karitativnost, ki je ne more pogrešati
nobena še tako pravična in racionalna družbena ureditev, saj tudi v
njej ostanejo nepredvidljivo trpljenje, stiske in bolezni. Izšla je iz
krščanskega duha in le z njim se ohranja. Malenkostnost in težnja
po spreobračanju, ki se s karitativnostjo radi povezujeta, sta vendarle
le človeška omejenost pri veliki in plemeniti stvari. Končno: krščanski
etos postavlja vsemu družbenemu življenju in stremljenju pred oči
cilj, ki presega vse relativnosti zemeljskega življenja in v razmerju do
katerega ima vse drugo le vrednost približka. Misel o Božjem kralje-
stvu bodočnosti, ki ni nič drugega kot misel o dokončnem ude-
janjenju absolutnega, ne razvrednoti sveta in življenja, kakor menijo
kratkovidni kritiki, temveč skozi vse prehodne stopnje krepi sile in
dušo v gotovosti zadnjega bodočega absolutnega smisla in cilja
človekovega dela. Dviga nad svet, ne da bi svet zanikala. Ta najgloblja
misel in smisel vse krščanske askeze je edino sredstvo, da se ohrani
moč in junaštvo v duhovnih razmerah, ki do skrajnosti poglabljajo
in sofisticirajo čustveno življenje in rušijo naravne motive heroizma
ali jih kvečjemu skušajo znova prebuditi iz instinktov brutalnosti.
Ta misel je izvir vnete dejavnosti in hkratne gotovosti v njen cilj ter s
tem enostavnega zdravja. Vse družbene utopije so tako odveč: zaradi
332
lizem. Šele v Božjem potonejo delitve in rane, boji in izključljivosti,
ki so lastne človeku kot naravnemu bitju in ki oblikujejo njegovo
naravno bivanje. Šele v njem dobijo presegajočo in nerazrušljivo,
metafizično usklajenost združenja, ki nosijo s seboj silo in prisilo,
simpatije in potrebo po vzajemni pomoči, spolni nagon in naklo-
njenost, delo in organizacijo. Tretjič: samo krščanski etos premaguje
problem enakosti in neenakosti, ko niti ne poveličuje sile in naključja
v smislu (teorije) naravnega izbora niti ne posiljuje stvarnosti z
egalitaristično doktrino. Različnost življenjskih položajev, moči in
sposobnosti sprejema kot od Boga in njegove skrivnostne volje dani
splet razmerij, ki ga notranje gibalo osebnosti in občutek medse-
bojne povezanosti ljudi spreminja v etični kozmos. Z etičnimi vred-
notami prostovoljnega vključevanja in podrejanja na eni strani, skrbi
in odgovornosti na drugi strani, zmore in mora vsakdo pretvoriti
naravne razlike v etične vrednote medsebojnega priznavanja, za-
upanja in skrbi. Četrtič: krščanski etos zmore zaradi svojega spošto-
vanja osebnosti in ljubezni karitativnost, ki je ne more pogrešati
nobena še tako pravična in racionalna družbena ureditev, saj tudi v
njej ostanejo nepredvidljivo trpljenje, stiske in bolezni. Izšla je iz
krščanskega duha in le z njim se ohranja. Malenkostnost in težnja
po spreobračanju, ki se s karitativnostjo radi povezujeta, sta vendarle
le človeška omejenost pri veliki in plemeniti stvari. Končno: krščanski
etos postavlja vsemu družbenemu življenju in stremljenju pred oči
cilj, ki presega vse relativnosti zemeljskega življenja in v razmerju do
katerega ima vse drugo le vrednost približka. Misel o Božjem kralje-
stvu bodočnosti, ki ni nič drugega kot misel o dokončnem ude-
janjenju absolutnega, ne razvrednoti sveta in življenja, kakor menijo
kratkovidni kritiki, temveč skozi vse prehodne stopnje krepi sile in
dušo v gotovosti zadnjega bodočega absolutnega smisla in cilja
človekovega dela. Dviga nad svet, ne da bi svet zanikala. Ta najgloblja
misel in smisel vse krščanske askeze je edino sredstvo, da se ohrani
moč in junaštvo v duhovnih razmerah, ki do skrajnosti poglabljajo
in sofisticirajo čustveno življenje in rušijo naravne motive heroizma
ali jih kvečjemu skušajo znova prebuditi iz instinktov brutalnosti.
Ta misel je izvir vnete dejavnosti in hkratne gotovosti v njen cilj ter s
tem enostavnega zdravja. Vse družbene utopije so tako odveč: zaradi
332
