Page 342 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 342
PREVODI
Volker Drehsen
KR[^ANSKA SOCIALNA ETIKA
IN MODERNA DRU@BENA ANALIZA:
OB PRIMERU ERNSTA TROELTSCHA
(1865–1923)
»Če se hočemo znajti v sedanjem stanju krščanskosti, moramo
priznati, da je cerkveni stadij zgodovinskega razvoja krščanstva
mimo in da je krščanski duh zdaj vstopil v svoje moralno, to je
politično življenjsko obdobje.«1
S temi patetičnimi besedami je poizkušal spekulativni teolog
Richard Rothe (1799–1867) sredi 19. stoletja vtisniti moderni epohi
krščanstva novo signaturo: vsaj novoprotestantsko krščanstvo naj
bi že opustilo svojo cerkveno opredeljeno eksistenco (ki se je do te-
daj najbolj pregnantno izražala v dogmatskih in kultnih samo-
predstavitvah) in stopilo na široko področje praktičnega etičnega
delovanja z namenom, da bi socialnoetično preželo nastajajočo
meščansko kulturo s krščanskim humanizmom (ne da bi pri tem
izgubilo svojo substanco). Rothe je tako naznanil osnovni ton, ki je
odtlej usmerjal krščansko etiko, tudi potem, ko je še komaj kdo
sprejemal njegov optimizem spričo uničujočih in hkrati nedotak-
ljivih posledic industrializacije, kapitalizma, državne militaristične
birokracije in osamosvojene kulture. V prizadevanju, da bi družbo
nemškega cesarstva oplemenitili s »socialnim duhom krščanstva«,
so sicer še nekaj časa imeli glavno besedo tisti socialni etiki, ki so
zastopali le skromen program »krščanskega reparacijskega etosa«:
cerkve naj se čutijo poklicane predvsem za to, da blažijo trpljenje in
negujejo rane, ki jih nižjim plastem zadajajo odtujene družbene
strukture. Najbolj dosleden izraz tega programa je bila gradnja
krščanske diakonije. Šele čez pol stoletja je teolog in filozof Ernst
1 Rothe, 397.
340
Volker Drehsen
KR[^ANSKA SOCIALNA ETIKA
IN MODERNA DRU@BENA ANALIZA:
OB PRIMERU ERNSTA TROELTSCHA
(1865–1923)
»Če se hočemo znajti v sedanjem stanju krščanskosti, moramo
priznati, da je cerkveni stadij zgodovinskega razvoja krščanstva
mimo in da je krščanski duh zdaj vstopil v svoje moralno, to je
politično življenjsko obdobje.«1
S temi patetičnimi besedami je poizkušal spekulativni teolog
Richard Rothe (1799–1867) sredi 19. stoletja vtisniti moderni epohi
krščanstva novo signaturo: vsaj novoprotestantsko krščanstvo naj
bi že opustilo svojo cerkveno opredeljeno eksistenco (ki se je do te-
daj najbolj pregnantno izražala v dogmatskih in kultnih samo-
predstavitvah) in stopilo na široko področje praktičnega etičnega
delovanja z namenom, da bi socialnoetično preželo nastajajočo
meščansko kulturo s krščanskim humanizmom (ne da bi pri tem
izgubilo svojo substanco). Rothe je tako naznanil osnovni ton, ki je
odtlej usmerjal krščansko etiko, tudi potem, ko je še komaj kdo
sprejemal njegov optimizem spričo uničujočih in hkrati nedotak-
ljivih posledic industrializacije, kapitalizma, državne militaristične
birokracije in osamosvojene kulture. V prizadevanju, da bi družbo
nemškega cesarstva oplemenitili s »socialnim duhom krščanstva«,
so sicer še nekaj časa imeli glavno besedo tisti socialni etiki, ki so
zastopali le skromen program »krščanskega reparacijskega etosa«:
cerkve naj se čutijo poklicane predvsem za to, da blažijo trpljenje in
negujejo rane, ki jih nižjim plastem zadajajo odtujene družbene
strukture. Najbolj dosleden izraz tega programa je bila gradnja
krščanske diakonije. Šele čez pol stoletja je teolog in filozof Ernst
1 Rothe, 397.
340
