Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 100
RAZPRAVE, [TUDIJE
moremo izpeljati, in tukaj Küng poudarja: »Resnicoljubnost je
imperativ človečnosti.«86
V marsičem je imperativ človečnosti svetovni etos kot tak, ki sicer
ne more biti povsem in docela ločen od politike, kajti živimo v svetu,
ki je že vse preveč medsebojno povezan in odvisen. Ravno zaradi tega
bi ponotranjeni svetovni etos v ljudeh lahko ponudil trden temelj,
da se najprej samó s svojo univerzalno človečnostjo upremo posku-
som takšne politične manipulacije, ki bi človeštvo spet pahnila v
kako strašno nesrečo, recimo v tretjo svetovno vojno ali fašizem
velikih razsežnosti. Razvijanje kulture človečnosti naj bi ohranjalo
mir, in Küng kot teolog ve, da tega miru ne bo brez miru med
religijami.
Minimalni skupni temelj sobivanja v svetu ali, filozofsko rečeno,
domovanja v svetu naj omogočijo vrednote, kakršne so štiri temeljne
neizpodbitne smernice svetovnega etosa. V tem pomenu se pridru-
žujem stališčem, ki pri nas – še posebej in vidno ta trenutek izstopa
Tine Hribar – govorijo o pravrednotah svetovnega etosa kot o naši,
nam, ljudem lastni človečnosti, kljub vsem razhajanjem, kako naj to
živimo in dosežemo. Na vprašanje, kaj storiti, na to visoko vprašanje
vse etike, je treba odgovoriti: odgovor je pred nami, kajti vednost v
svojem najboljšem pomenu nam je dana, »razodeta« – in ne smemo
je zapraviti. Še najmanj ne zaradi politike, kajti kar politika počne,
se praviloma zelo malo ali nič ne nadgrajuje, prej sesuva, kljub temu,
da je Küng že pred časom napisal delo – in tu mu gre vse priznanje –
z naslovom Svetovni etos za svetovno gospodarstvo in svetovno politiko
(1997). Morda lahko vsaj malo zaupamo njegovim in še nekaterim
drugim najnovejšim delom z etičnega področja, kajti če že z etiko ne
moremo obvladovati konfliktov sodobnega sveta, jih morda lahko
vsaj zaustavljamo in tako dosežemo neko minimalno znosnost v
našem skupnem bivanju in nehamo stopnjevati ogroženost vseh nas.
Nekoč je Mahatma Gandhi sedem socialnih grehov v današnjem
svetu – te Küng večkrat omenja – opisal takole:
1. bogastvo brez dela,
2. užitek brez vesti,
86 Prav tam, str. 157.
98
moremo izpeljati, in tukaj Küng poudarja: »Resnicoljubnost je
imperativ človečnosti.«86
V marsičem je imperativ človečnosti svetovni etos kot tak, ki sicer
ne more biti povsem in docela ločen od politike, kajti živimo v svetu,
ki je že vse preveč medsebojno povezan in odvisen. Ravno zaradi tega
bi ponotranjeni svetovni etos v ljudeh lahko ponudil trden temelj,
da se najprej samó s svojo univerzalno človečnostjo upremo posku-
som takšne politične manipulacije, ki bi človeštvo spet pahnila v
kako strašno nesrečo, recimo v tretjo svetovno vojno ali fašizem
velikih razsežnosti. Razvijanje kulture človečnosti naj bi ohranjalo
mir, in Küng kot teolog ve, da tega miru ne bo brez miru med
religijami.
Minimalni skupni temelj sobivanja v svetu ali, filozofsko rečeno,
domovanja v svetu naj omogočijo vrednote, kakršne so štiri temeljne
neizpodbitne smernice svetovnega etosa. V tem pomenu se pridru-
žujem stališčem, ki pri nas – še posebej in vidno ta trenutek izstopa
Tine Hribar – govorijo o pravrednotah svetovnega etosa kot o naši,
nam, ljudem lastni človečnosti, kljub vsem razhajanjem, kako naj to
živimo in dosežemo. Na vprašanje, kaj storiti, na to visoko vprašanje
vse etike, je treba odgovoriti: odgovor je pred nami, kajti vednost v
svojem najboljšem pomenu nam je dana, »razodeta« – in ne smemo
je zapraviti. Še najmanj ne zaradi politike, kajti kar politika počne,
se praviloma zelo malo ali nič ne nadgrajuje, prej sesuva, kljub temu,
da je Küng že pred časom napisal delo – in tu mu gre vse priznanje –
z naslovom Svetovni etos za svetovno gospodarstvo in svetovno politiko
(1997). Morda lahko vsaj malo zaupamo njegovim in še nekaterim
drugim najnovejšim delom z etičnega področja, kajti če že z etiko ne
moremo obvladovati konfliktov sodobnega sveta, jih morda lahko
vsaj zaustavljamo in tako dosežemo neko minimalno znosnost v
našem skupnem bivanju in nehamo stopnjevati ogroženost vseh nas.
Nekoč je Mahatma Gandhi sedem socialnih grehov v današnjem
svetu – te Küng večkrat omenja – opisal takole:
1. bogastvo brez dela,
2. užitek brez vesti,
86 Prav tam, str. 157.
98
