Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 99
CVETKA HED@ET TÓTH
merila, je kažipot še takrat, ko se moram končno samo sam odločiti,
kam bom krenil. Vsekakor etos ni vse v človekovem življenju, vendar
je povsem odločujoča dimenzija.«85
Še enkrat: S čim nas nagovarja Hans Küng? V času po sprejetju
Deklaracije o svetovnem etosu se je svet temeljito spremenil in univer-
zalizem vzhodnega bloka se je sesul čez noč, skoraj kot vrsta domin,
in že se je ponujal drug univerzalizem v podobi liberalizma. Pokoli v
Bosni so dokazovali nemoč Evrope sredi Evrope same – od solidar-
nosti svetovnih razsežnosti ni ostalo nič več, celo mnogi teoretiki s
področja humanistike so vpili o koncu utopij.
V poskusu zaustavljanja zla, ki mu politika nikakor ni kos, bo
treba verjetno poiskati še kakšne druge kot samo in zgolj politične
moči, kajti zasvojenost s politiko v 20. stoletju je mnogim, nič manj
levičarjem kot desničarjem, pokazala, kako je – namreč politika –
odvzela življenju mnoge njegove najbolj vitalne moči. Nemi opazo-
valec takratnih dogodkov je začutil potrebo po vrnitvi k življenju in
temu, kar življenje tudi najbolj osredinja. In to je na srečo etika, ki je
očitno še od vsega najbolj univerzalna, mnogo bolj kot naše kulture,
ki ravno s svojo multikulturalnostjo dokazujejo partikularizem in
manj univerzalizem. Univerzalno povezovalnost daje etika in vsaj z
zlatim pravilom kot temelju naše človečnosti oziroma humanizma
dokazuje, da ljudje premoremo nekaj naravnega, povsem prizem-
ljenega občutka in vednosti o tem, kaj je zlo in kaj ni prav. Človek ve
za zlo. Žival ne ve. Človek je tisti, ki lahko izbira, kajti ve za možnost
izbire in odločanja. Zato je Küng svetovni etos primerjal in soočal s
človekovimi pravicami, te pa je po njegovem treba obravnavati skupaj
z dolžnostmi človeka. Po tej plati je svetovni etos nerazvezljiv spoj –
konjunkcija – med dolžnostmi in pravicami. In kot Nemec takoj
opozori, da dolžnost nikakor ne pomeni »mistike slepe pokorščine«,
tako zelo značilne za cerkveno poslušnost in prusko različico, še
posebej vidno v času nacizma. Kot etično načelo je dolžnost res nekaj
notranjega, toda po Küngu v pomenu humane dolžnosti, ki doka-
zuje mojo človečnost. Kakor je poudarjal že Kant, se da nekatere
dolžnosti izpeljati iz pravic. So pa tudi dolžnosti, ki jih iz pravic ne
85 Prav tam, str. 167–168.
97
merila, je kažipot še takrat, ko se moram končno samo sam odločiti,
kam bom krenil. Vsekakor etos ni vse v človekovem življenju, vendar
je povsem odločujoča dimenzija.«85
Še enkrat: S čim nas nagovarja Hans Küng? V času po sprejetju
Deklaracije o svetovnem etosu se je svet temeljito spremenil in univer-
zalizem vzhodnega bloka se je sesul čez noč, skoraj kot vrsta domin,
in že se je ponujal drug univerzalizem v podobi liberalizma. Pokoli v
Bosni so dokazovali nemoč Evrope sredi Evrope same – od solidar-
nosti svetovnih razsežnosti ni ostalo nič več, celo mnogi teoretiki s
področja humanistike so vpili o koncu utopij.
V poskusu zaustavljanja zla, ki mu politika nikakor ni kos, bo
treba verjetno poiskati še kakšne druge kot samo in zgolj politične
moči, kajti zasvojenost s politiko v 20. stoletju je mnogim, nič manj
levičarjem kot desničarjem, pokazala, kako je – namreč politika –
odvzela življenju mnoge njegove najbolj vitalne moči. Nemi opazo-
valec takratnih dogodkov je začutil potrebo po vrnitvi k življenju in
temu, kar življenje tudi najbolj osredinja. In to je na srečo etika, ki je
očitno še od vsega najbolj univerzalna, mnogo bolj kot naše kulture,
ki ravno s svojo multikulturalnostjo dokazujejo partikularizem in
manj univerzalizem. Univerzalno povezovalnost daje etika in vsaj z
zlatim pravilom kot temelju naše človečnosti oziroma humanizma
dokazuje, da ljudje premoremo nekaj naravnega, povsem prizem-
ljenega občutka in vednosti o tem, kaj je zlo in kaj ni prav. Človek ve
za zlo. Žival ne ve. Človek je tisti, ki lahko izbira, kajti ve za možnost
izbire in odločanja. Zato je Küng svetovni etos primerjal in soočal s
človekovimi pravicami, te pa je po njegovem treba obravnavati skupaj
z dolžnostmi človeka. Po tej plati je svetovni etos nerazvezljiv spoj –
konjunkcija – med dolžnostmi in pravicami. In kot Nemec takoj
opozori, da dolžnost nikakor ne pomeni »mistike slepe pokorščine«,
tako zelo značilne za cerkveno poslušnost in prusko različico, še
posebej vidno v času nacizma. Kot etično načelo je dolžnost res nekaj
notranjega, toda po Küngu v pomenu humane dolžnosti, ki doka-
zuje mojo človečnost. Kakor je poudarjal že Kant, se da nekatere
dolžnosti izpeljati iz pravic. So pa tudi dolžnosti, ki jih iz pravic ne
85 Prav tam, str. 167–168.
97
