Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 105
GORAZD ANDREJ^
na drugi – koncilskega nauka, ki pravi, da so v vseh religijah navzoči
pristno spoznanje Boga, pravo razodetje in Božja milost. To za
Macquarrieja pomeni jasno zavrnitev »kalvinsko-barthovskega po-
gleda«, ki zanika kakršnokoli spoznanje Boga zunaj zavestne vere v
evangelij Jezusa Kristusa. Macquarrie predlaga sistematično razu-
mevanje različnih religij, ki bi naj omogočilo pojasnitev tako razlik
kot podobnosti med njimi. Religije razvrsti v shemo glede na pou-
darke ali na transcendenci ali na imanenci Svetega, ki jih vidi v njih;
predlaga celo, da je »esenca religije […] samoudejstvovanje Biti, kot
je ta sprejeta in uprimerjena v življenju vere« (1977: 161). Krščanstvo
je, po Macquarrieju, v direktnem nasprotju Barthovemu stališču,
treba tudi iz perspektive krščanske teologije (in ne le sociologije,
psihologije itd.) razumeti v kontinuiteti z drugimi religijami, ne pa v
radikalni diskontinuiteti (ibid. 171).
Macquarriejev pogled leži nekje med inkluzivizmom in plura-
lizmom, saj kljub liberalnemu priznanju soterioloske in revelatorne
božje moči v nekrščanskih religijah še vedno trdi, da je najbolj
»primerno kombinacijo imanence in transcendence svete Biti« najti
v krščanstvu (ibid. 170). Njegova teologija religij torej v pomembnem
smislu ostaja znotraj tillichovskih okvirjev.
John Hick
Za razliko od Macquarrieja je nedavno preminuli birminghamski
profesor John Hick ponudil temeljit verski pluralizem, ki se postavlja
nasproti tudi vsakemu inkluzivizmu. Hickova osnovna pluralistična
teza je naslednja: različne »velike svetovne religije« so različne inter-
pretacije, z ustrezajočimi različnimi verskimi izkustvi, ene in iste
transcendentne Realnosti (Hick 1989: 235–246), oz. krajše: »različne
verske tradicije konstituirajo različne človeske odzive na Dokončno
Realnost« (Hick 1987: 34). Preden to na videz nič kaj krščansko tezo
interpretiramo, omenimo, da se Hick izogne nekaterim pomanj-
kljivostim verskega pluralizma, ki so pestili to stališče pred njim.
Zavrača denimo trditev, da imajo religije neko skupno naravo ali
esenco, kakor trdi Macquarrie, ter namesto tega predlaga uporabo
Wittgensteinovega »pojma družinske podobnosti« (Wittgenstein
2009: 35) pri interpretaciji religij: pojem »religija« lahko bolje razu-
103
na drugi – koncilskega nauka, ki pravi, da so v vseh religijah navzoči
pristno spoznanje Boga, pravo razodetje in Božja milost. To za
Macquarrieja pomeni jasno zavrnitev »kalvinsko-barthovskega po-
gleda«, ki zanika kakršnokoli spoznanje Boga zunaj zavestne vere v
evangelij Jezusa Kristusa. Macquarrie predlaga sistematično razu-
mevanje različnih religij, ki bi naj omogočilo pojasnitev tako razlik
kot podobnosti med njimi. Religije razvrsti v shemo glede na pou-
darke ali na transcendenci ali na imanenci Svetega, ki jih vidi v njih;
predlaga celo, da je »esenca religije […] samoudejstvovanje Biti, kot
je ta sprejeta in uprimerjena v življenju vere« (1977: 161). Krščanstvo
je, po Macquarrieju, v direktnem nasprotju Barthovemu stališču,
treba tudi iz perspektive krščanske teologije (in ne le sociologije,
psihologije itd.) razumeti v kontinuiteti z drugimi religijami, ne pa v
radikalni diskontinuiteti (ibid. 171).
Macquarriejev pogled leži nekje med inkluzivizmom in plura-
lizmom, saj kljub liberalnemu priznanju soterioloske in revelatorne
božje moči v nekrščanskih religijah še vedno trdi, da je najbolj
»primerno kombinacijo imanence in transcendence svete Biti« najti
v krščanstvu (ibid. 170). Njegova teologija religij torej v pomembnem
smislu ostaja znotraj tillichovskih okvirjev.
John Hick
Za razliko od Macquarrieja je nedavno preminuli birminghamski
profesor John Hick ponudil temeljit verski pluralizem, ki se postavlja
nasproti tudi vsakemu inkluzivizmu. Hickova osnovna pluralistična
teza je naslednja: različne »velike svetovne religije« so različne inter-
pretacije, z ustrezajočimi različnimi verskimi izkustvi, ene in iste
transcendentne Realnosti (Hick 1989: 235–246), oz. krajše: »različne
verske tradicije konstituirajo različne človeske odzive na Dokončno
Realnost« (Hick 1987: 34). Preden to na videz nič kaj krščansko tezo
interpretiramo, omenimo, da se Hick izogne nekaterim pomanj-
kljivostim verskega pluralizma, ki so pestili to stališče pred njim.
Zavrača denimo trditev, da imajo religije neko skupno naravo ali
esenco, kakor trdi Macquarrie, ter namesto tega predlaga uporabo
Wittgensteinovega »pojma družinske podobnosti« (Wittgenstein
2009: 35) pri interpretaciji religij: pojem »religija« lahko bolje razu-
103
