Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, [TUDIJE
Pluralizem – Glavne svetovne religije so bolj ali manj enakovredne
v svoji revelatorni in odrešenjski nalogi, kljub zelo različnim vero-
vanjem in načinom odrešenja in verskega življenja, ki jih učijo.
Krščanstvo je le ena izmed »pravih« religij.
Razvoji protestantskih teologij so v povojnem času (vse do
poznih 70. let, bi lahko rekli) tako v Britaniji kot Ameriki, pa tudi
Nemčiji, potekali v senci dveh velikanov neoortodoksne teologije:
Karla Bartha in Paula Tillicha. Med tema dvema je bil Tillich tisti,
ki se je resno in sistematsko posvetil teološkem obravnavanju
nekrščanskih religij (Barthova protiliberalna in »protireligijska«
misel za to temo ni imela prostora). Ni torej čudno, da je tilli-
chovski inkluzivizem1 obrodil obilne sadove v nadaljnjem razvoju
tega teološkega žanra: v ZDA so Gordon Kaufmann, Paul Knitter
in Langdon Gilkey potisnili Tillichovo inkluzivistično tradicijo
naprej v različne verzije »krščanskega pluralizma«. V Britaniji sta v
istem času (od 60. let pa vse v 90. leta) in v povezavah z omenjenimi
ameriškimi kolegi tillichovski pristop v pluralistično smer razvijala
predvsem dva filozofska teologa: John Macquarrie in John Hick.
Od njiju je Hick pustil daljšo in močnejšo sled, vendar tudi Mac-
quarriejevega vpliva ne gre zanemariti – njegova knjiga The Principles
of Christian Theology (prvič izšla 1966) je skozi šestdeseta in sedem-
deseta sooblikovala poglede celotne generacije študentov teologije
na Otoku.
John Macquarrie
Macquarrie, od 1970 profesor v Oxfordu, je bil odločen nasprot-
nik barthovske teologije, ne le v zvezi z razumevanjem nekrščanskih
religij, temveč veliko širše. V njegovem delu opazimo jasen vpliv
Bultmannove in Tillichove eksistencialne teologije ter Heideggerja
na eni strani in »katoliškega nauka o svetovnih religijah (1977: 162)
1 Tillich je bil večino svoje teološke kariere inkluzivist. Podobno kot Karl Rahner
je menil, da vse religije vsebujejo elemente pristnega razodetja in odrešenja,
vendar je v njegovi misli ostala osrednja trditev, da vsebuje krščanstvo prek
dogodka Kristusove žrtve vendarle »dokončno razodetje« (Tillich 1953). V
zadnjih letih življenja, spričo daljšega obiska na Japonskem ter pogovorov z
budisti, se je Tillich začel nagibati k pluralističnem razumevanju (Tillich 1963).
102
Pluralizem – Glavne svetovne religije so bolj ali manj enakovredne
v svoji revelatorni in odrešenjski nalogi, kljub zelo različnim vero-
vanjem in načinom odrešenja in verskega življenja, ki jih učijo.
Krščanstvo je le ena izmed »pravih« religij.
Razvoji protestantskih teologij so v povojnem času (vse do
poznih 70. let, bi lahko rekli) tako v Britaniji kot Ameriki, pa tudi
Nemčiji, potekali v senci dveh velikanov neoortodoksne teologije:
Karla Bartha in Paula Tillicha. Med tema dvema je bil Tillich tisti,
ki se je resno in sistematsko posvetil teološkem obravnavanju
nekrščanskih religij (Barthova protiliberalna in »protireligijska«
misel za to temo ni imela prostora). Ni torej čudno, da je tilli-
chovski inkluzivizem1 obrodil obilne sadove v nadaljnjem razvoju
tega teološkega žanra: v ZDA so Gordon Kaufmann, Paul Knitter
in Langdon Gilkey potisnili Tillichovo inkluzivistično tradicijo
naprej v različne verzije »krščanskega pluralizma«. V Britaniji sta v
istem času (od 60. let pa vse v 90. leta) in v povezavah z omenjenimi
ameriškimi kolegi tillichovski pristop v pluralistično smer razvijala
predvsem dva filozofska teologa: John Macquarrie in John Hick.
Od njiju je Hick pustil daljšo in močnejšo sled, vendar tudi Mac-
quarriejevega vpliva ne gre zanemariti – njegova knjiga The Principles
of Christian Theology (prvič izšla 1966) je skozi šestdeseta in sedem-
deseta sooblikovala poglede celotne generacije študentov teologije
na Otoku.
John Macquarrie
Macquarrie, od 1970 profesor v Oxfordu, je bil odločen nasprot-
nik barthovske teologije, ne le v zvezi z razumevanjem nekrščanskih
religij, temveč veliko širše. V njegovem delu opazimo jasen vpliv
Bultmannove in Tillichove eksistencialne teologije ter Heideggerja
na eni strani in »katoliškega nauka o svetovnih religijah (1977: 162)
1 Tillich je bil večino svoje teološke kariere inkluzivist. Podobno kot Karl Rahner
je menil, da vse religije vsebujejo elemente pristnega razodetja in odrešenja,
vendar je v njegovi misli ostala osrednja trditev, da vsebuje krščanstvo prek
dogodka Kristusove žrtve vendarle »dokončno razodetje« (Tillich 1953). V
zadnjih letih življenja, spričo daljšega obiska na Japonskem ter pogovorov z
budisti, se je Tillich začel nagibati k pluralističnem razumevanju (Tillich 1963).
102
