Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 98
RAZPRAVE, [TUDIJE
Deklaracija o svetovnem etosu si tudi ne prizadeva iznajti neke nove
morale, da bi jo potem od zunaj (in sploh z ’Zahoda’) vsilila različnim
religijam. Stremi le k zavesti, ki je že zdaj skupna religijam na zahodu
in vzhodu, severu in jugu, a je zaradi raznih ’dogmatičnih’ nasprotij
in neznosnega pravdaštva prepogosto zatemnjena. Skratka, Dekla-
racija o svetovnem etosu želi vzpostaviti tisti minimum etosa, ki je za
preživetje človeštva preprosto nujen. Proti nikomur ni naperjena,
temveč vabi vse, verujoče in tudi neverujoče, da si prisvojijo takšen
svetovni etos in ravnajo skladno z njim.«83 To pa je vsekakor pova-
bilo, ki se mu velja odzvati, in Küngu je mogoče smelo odgovoriti,
da so možnosti za uveljavljanje in udejanjenje svetovnega etosa celo
zelo stvarne in vsem nam dosegljive. Marsikaj, kar je bilo nekoč po
svojem izvoru strogo religiozno, je te meje že zdavnaj povsem razbilo
in prešlo na docela posvetno, nereligiozno področje in učinkuje
samo še etično. V naši moči je, da odločamo o dejavni resnici našega
življenja v času med našim rojstvom in smrtjo – ta resnica in odlo-
čitev zanjo pa je vedno etična. Po Hansu Küngu človeštvo zanjo
vsekakor premore določen, očitno prepoznaven in vsem nam, ljudem
dosegljiv minimum.
Za človeka je, po Küngu, osebno najbolj zavezujoča »brezpogojna
odgovornost«, ta pa »je vedno človeška avtoriteta«,84 nobena druga
avtoriteta, tudi institucionalna ne. »Tistemu, ki priznava svetovni
etos, ni treba verovati v Boga ali biti kristjan. Osebno sem vesel, da
sem kristjan in da imam ta temelj. […] Upoštevati moram, da so
ljudje, ki trdijo: ’V Boga ne verjamem, vendar skozi življenje želim iti
kot dostojen človek.’ To sprejemam. Svetovni etos tukaj ponuja
možnosti vsem ljudem, tudi ateistom in agnostikom. Proti svetov-
nemu etosu je dejansko le nihilist, ki pravi: ’Meni je popolnoma
vseeno. Ne potrebujem morale, celotno življenje je pač takšno,
kakršno je. Samó po sebi samem se ravnam.’ Totalni egoisti so, ki
menijo, da lahko izkoriščajo vse druge, da jih lahko izrabljajo za svoje
namene. […] Etos pa je nasprotno v pomoč pokončni drži, daje jasna
83 Hans Küng: Wird sich ein Weltethos durchsetzen?, nav. iz Hans Küng: Ja zum Weltethos.
Perspektiven für die Suche nach Orientierung, str. 14–15.
84 Hans Küng: Wozu Weltethos?, str. 167.
96
Deklaracija o svetovnem etosu si tudi ne prizadeva iznajti neke nove
morale, da bi jo potem od zunaj (in sploh z ’Zahoda’) vsilila različnim
religijam. Stremi le k zavesti, ki je že zdaj skupna religijam na zahodu
in vzhodu, severu in jugu, a je zaradi raznih ’dogmatičnih’ nasprotij
in neznosnega pravdaštva prepogosto zatemnjena. Skratka, Dekla-
racija o svetovnem etosu želi vzpostaviti tisti minimum etosa, ki je za
preživetje človeštva preprosto nujen. Proti nikomur ni naperjena,
temveč vabi vse, verujoče in tudi neverujoče, da si prisvojijo takšen
svetovni etos in ravnajo skladno z njim.«83 To pa je vsekakor pova-
bilo, ki se mu velja odzvati, in Küngu je mogoče smelo odgovoriti,
da so možnosti za uveljavljanje in udejanjenje svetovnega etosa celo
zelo stvarne in vsem nam dosegljive. Marsikaj, kar je bilo nekoč po
svojem izvoru strogo religiozno, je te meje že zdavnaj povsem razbilo
in prešlo na docela posvetno, nereligiozno področje in učinkuje
samo še etično. V naši moči je, da odločamo o dejavni resnici našega
življenja v času med našim rojstvom in smrtjo – ta resnica in odlo-
čitev zanjo pa je vedno etična. Po Hansu Küngu človeštvo zanjo
vsekakor premore določen, očitno prepoznaven in vsem nam, ljudem
dosegljiv minimum.
Za človeka je, po Küngu, osebno najbolj zavezujoča »brezpogojna
odgovornost«, ta pa »je vedno človeška avtoriteta«,84 nobena druga
avtoriteta, tudi institucionalna ne. »Tistemu, ki priznava svetovni
etos, ni treba verovati v Boga ali biti kristjan. Osebno sem vesel, da
sem kristjan in da imam ta temelj. […] Upoštevati moram, da so
ljudje, ki trdijo: ’V Boga ne verjamem, vendar skozi življenje želim iti
kot dostojen človek.’ To sprejemam. Svetovni etos tukaj ponuja
možnosti vsem ljudem, tudi ateistom in agnostikom. Proti svetov-
nemu etosu je dejansko le nihilist, ki pravi: ’Meni je popolnoma
vseeno. Ne potrebujem morale, celotno življenje je pač takšno,
kakršno je. Samó po sebi samem se ravnam.’ Totalni egoisti so, ki
menijo, da lahko izkoriščajo vse druge, da jih lahko izrabljajo za svoje
namene. […] Etos pa je nasprotno v pomoč pokončni drži, daje jasna
83 Hans Küng: Wird sich ein Weltethos durchsetzen?, nav. iz Hans Küng: Ja zum Weltethos.
Perspektiven für die Suche nach Orientierung, str. 14–15.
84 Hans Küng: Wozu Weltethos?, str. 167.
96
