Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 108
RAZPRAVE, [TUDIJE
letih nadpovprečno multireligijsko mesto tudi za britanske razmere),
sposobnosti nekrščanskih religij, da uspešno negujejo dolgotrajne
in miroljubne civilizacije, ter »dobrih sadov« pri posameznikih v vseh
večjih religijah (denimo pri svetnikih), je krščanski ekskluzivizem
postal intelektualno in etično nesprejemljiv (Hick 1987: 23–30). A
tudi v inkluzivizmu, tako v njegovi rimskokatoliški (Rahner, II.
vatikanski koncil) kot protestantski (Tillich) obliki, Hick vidi ostan-
ke neupravičljivega imperializma. Trditvi, da se razodetje in odrešenje
nahajata v vseh (glavnih) religijah, a da je krščansko (torej »naše«)
razumevanje odrešenja kljub vsemu »dokončno« ali »merodajno«,
ne temelji na ničemer drugem kot pa apriornem privilegiranju lastne
tradicije (Hick 1989: 22). Dejstvo, da 99 % vernih ljudi ostane v
tradiciji, v kateri se rodijo, je za Hicka dovolj močan razlog, da tudi
lastnim inkluzivističnim sodbam, kakršni sta »druge religije tudi
vsebujejo razodetje, ampak moja religija ga vsebuje v najpopolnejši/
dokončni obliki,« ali »moja tradicija omogoča odrešenje v najbolj
učinkoviti obliki«, ne moremo zaupati (ibid. 22).
Kaj torej kristjanom, po Hickovem mnenju, preostane pri inter-
pretaciji drugih religij? Glede na (kantovsko pojasnjeno) nezmožnost,
da Boga direktno izkusimo ter pojmovno zapopademo »kot je on
sam po sebi« (nezmožnost, ki velja tako za kristjane kot za vse druge),
nam preostanejo le posredni kriteriji za primernost ali neprimernost
različnih verskih tradicij ali smeri v njih (izkustev, doktrin, praks),
vključno z našo lastno. Hick kot kriterije za primernost verskih tradicij
ponuja tri »nadreligiozne« kriterije, ki jih je treba uporabljati v kom-
binaciji: razumsko koherentnost doktrinarnega sistema ter dva
etična kriterija: moralna kvaliteta individualnih življenj (kriterij
»svetniškosti«) ter kriterij pravičnosti družbenih ureditev ali stvar-
nosti, ki rezultirajo iz naukov verske tradicije. Sadovi verskih tradicij
so namreč »empirično preverljivi« in javni, za razliko od, denimo,
verskih izkustev (ibid. 23). Na podlagi teh treh vrst kriterijev, trdi
Hick, kristjani ne moremo iskreno in resnicoljubno trditi, da je
krščanstvo na boljšem kot denimo budizem, islam, judovstvo, hin-
duizem ali sikhizem. V vsaki od teh »najdemo kompleksno mešanico
plemenitih in škodljivih elementov« (ibid. 29).
Glede na neizogibnost verskega pluralizma kot »verske resnice«
106
letih nadpovprečno multireligijsko mesto tudi za britanske razmere),
sposobnosti nekrščanskih religij, da uspešno negujejo dolgotrajne
in miroljubne civilizacije, ter »dobrih sadov« pri posameznikih v vseh
večjih religijah (denimo pri svetnikih), je krščanski ekskluzivizem
postal intelektualno in etično nesprejemljiv (Hick 1987: 23–30). A
tudi v inkluzivizmu, tako v njegovi rimskokatoliški (Rahner, II.
vatikanski koncil) kot protestantski (Tillich) obliki, Hick vidi ostan-
ke neupravičljivega imperializma. Trditvi, da se razodetje in odrešenje
nahajata v vseh (glavnih) religijah, a da je krščansko (torej »naše«)
razumevanje odrešenja kljub vsemu »dokončno« ali »merodajno«,
ne temelji na ničemer drugem kot pa apriornem privilegiranju lastne
tradicije (Hick 1989: 22). Dejstvo, da 99 % vernih ljudi ostane v
tradiciji, v kateri se rodijo, je za Hicka dovolj močan razlog, da tudi
lastnim inkluzivističnim sodbam, kakršni sta »druge religije tudi
vsebujejo razodetje, ampak moja religija ga vsebuje v najpopolnejši/
dokončni obliki,« ali »moja tradicija omogoča odrešenje v najbolj
učinkoviti obliki«, ne moremo zaupati (ibid. 22).
Kaj torej kristjanom, po Hickovem mnenju, preostane pri inter-
pretaciji drugih religij? Glede na (kantovsko pojasnjeno) nezmožnost,
da Boga direktno izkusimo ter pojmovno zapopademo »kot je on
sam po sebi« (nezmožnost, ki velja tako za kristjane kot za vse druge),
nam preostanejo le posredni kriteriji za primernost ali neprimernost
različnih verskih tradicij ali smeri v njih (izkustev, doktrin, praks),
vključno z našo lastno. Hick kot kriterije za primernost verskih tradicij
ponuja tri »nadreligiozne« kriterije, ki jih je treba uporabljati v kom-
binaciji: razumsko koherentnost doktrinarnega sistema ter dva
etična kriterija: moralna kvaliteta individualnih življenj (kriterij
»svetniškosti«) ter kriterij pravičnosti družbenih ureditev ali stvar-
nosti, ki rezultirajo iz naukov verske tradicije. Sadovi verskih tradicij
so namreč »empirično preverljivi« in javni, za razliko od, denimo,
verskih izkustev (ibid. 23). Na podlagi teh treh vrst kriterijev, trdi
Hick, kristjani ne moremo iskreno in resnicoljubno trditi, da je
krščanstvo na boljšem kot denimo budizem, islam, judovstvo, hin-
duizem ali sikhizem. V vsaki od teh »najdemo kompleksno mešanico
plemenitih in škodljivih elementov« (ibid. 29).
Glede na neizogibnost verskega pluralizma kot »verske resnice«
106
