Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, [TUDIJE
memo v luči podobnosti znotraj naravne biološke družine, kjer
imajo člani nekatere podobnosti (oči, nos, postavo itd.) drug z
drugim, vendar ne moremo opaziti nobene skupne poteze, ki bi bila
značilna za vse.
Kako nam to pomaga pojmovati religije? Poglejmo na primeru.
Krščanstvo ima verovanje v osebno božanstvo skupno z davnim
Molohovim kultom, v katerem so žrtvovali bogu otroke, da ga
pomirijo, vendar pa se krščanstvo v mnogih značilnostih od tega
kulta seveda zelo razlikuje; po drugi strani pa imata krščanstvo in
teravadskim budizem skupne elemente mistične tradicije ter usmer-
jenost v disciplinirano usmerjanje življenja kot celote, čeprav tera-
vadski budizem ne vsebuje vere v osebnega boga (Hick 1989: 5).
Rečeno bolj splošno: medsebojne podobnosti med večino verskih
sklopov verovanj, praks ter doživljanj stvarnosti so številne, vendar
to ne pomeni, da imajo vsi ti sklopi oz. »religije« neko skupno
značilnost z vsemi drugimi.
Hick pluralistično tezo pojasnjuje s pomočjo Kantove epistemo-
logije. Kant trdi, da empirične stvarnosti oz. sveta kot »stvari na sebi«
(Ding an sich) nikoli ne moremo direktno spoznati niti ga direktno
ne izkusimo takšnega, kakršen je. Podobno, predlaga Hick, lahko
razumemo odnos različnih tradicij in Boga: Bog je nespoznaven
»sam po sebi« (je onstran vseh kategorij in tradicij), vendar ga
različne tradicije »zaznavajo« različno – to »zaznavanje« vključuje
tako verska izkustva2 kot tudi verske pojmovne strukture govora o
Realnem (ali bogu ali neosebnem Enem ali katerikoli konceptuali-
zaciji transcendentne oz. dokončne Realnosti). Toda tudi plura-
listično teološko (in ne zgolj filozofsko) premišljevanje je treba nekje
začeti, in za Hicka je to krščanstvo, videno skozi očala tillichovskega
liberalega protestantizma z osrednjim pojmom »dokončne skrbi«
(Hick 1989:4).
2 Hick ne trdi, da so vsa verska izkustva verodostojna. Upošteva možnost ne-
verodostojnih in varljivih izkušenj. A vendar se zdi, da Hick priznava veljavnost
verskim izkustvom zelo »radodarno«. Denimo, osrednja in tradicionalno sprejeta
izkustva v krščanskih, islamskih in budističnih mističnih tradicijah po Hicku
vsebujejo (morda med nekaterimi zmotnimi elementi) razodetje Realnega (Hick
1989: 16–69).
104
memo v luči podobnosti znotraj naravne biološke družine, kjer
imajo člani nekatere podobnosti (oči, nos, postavo itd.) drug z
drugim, vendar ne moremo opaziti nobene skupne poteze, ki bi bila
značilna za vse.
Kako nam to pomaga pojmovati religije? Poglejmo na primeru.
Krščanstvo ima verovanje v osebno božanstvo skupno z davnim
Molohovim kultom, v katerem so žrtvovali bogu otroke, da ga
pomirijo, vendar pa se krščanstvo v mnogih značilnostih od tega
kulta seveda zelo razlikuje; po drugi strani pa imata krščanstvo in
teravadskim budizem skupne elemente mistične tradicije ter usmer-
jenost v disciplinirano usmerjanje življenja kot celote, čeprav tera-
vadski budizem ne vsebuje vere v osebnega boga (Hick 1989: 5).
Rečeno bolj splošno: medsebojne podobnosti med večino verskih
sklopov verovanj, praks ter doživljanj stvarnosti so številne, vendar
to ne pomeni, da imajo vsi ti sklopi oz. »religije« neko skupno
značilnost z vsemi drugimi.
Hick pluralistično tezo pojasnjuje s pomočjo Kantove epistemo-
logije. Kant trdi, da empirične stvarnosti oz. sveta kot »stvari na sebi«
(Ding an sich) nikoli ne moremo direktno spoznati niti ga direktno
ne izkusimo takšnega, kakršen je. Podobno, predlaga Hick, lahko
razumemo odnos različnih tradicij in Boga: Bog je nespoznaven
»sam po sebi« (je onstran vseh kategorij in tradicij), vendar ga
različne tradicije »zaznavajo« različno – to »zaznavanje« vključuje
tako verska izkustva2 kot tudi verske pojmovne strukture govora o
Realnem (ali bogu ali neosebnem Enem ali katerikoli konceptuali-
zaciji transcendentne oz. dokončne Realnosti). Toda tudi plura-
listično teološko (in ne zgolj filozofsko) premišljevanje je treba nekje
začeti, in za Hicka je to krščanstvo, videno skozi očala tillichovskega
liberalega protestantizma z osrednjim pojmom »dokončne skrbi«
(Hick 1989:4).
2 Hick ne trdi, da so vsa verska izkustva verodostojna. Upošteva možnost ne-
verodostojnih in varljivih izkušenj. A vendar se zdi, da Hick priznava veljavnost
verskim izkustvom zelo »radodarno«. Denimo, osrednja in tradicionalno sprejeta
izkustva v krščanskih, islamskih in budističnih mističnih tradicijah po Hicku
vsebujejo (morda med nekaterimi zmotnimi elementi) razodetje Realnega (Hick
1989: 16–69).
104
