Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 109
GORAZD ANDREJ^
mora krščanstvo »pre-misliti« svojo teologijo, vendar »znotraj svoje
tradicije, […] razviti svoje vire v smeri pluralistične vizije« (Hick 1985:
101; poudarek dodan). Posledica takšnega stališča za krščansko teo-
logijo (Hick loči svojo filozofsko od svoje teološke »obleke« in
ju zavestno izmenjuje v svojih delih) je reinterpretacija treh osrednjih
doktrin: doktrine Jezusovega učlovečenja (inkarnacije) oz. kristologije
kot celote, doktrine trojstva ter doktrine odrešenja.3 Krščanstvo je
za Hicka še vedno resnično, vendar na relativen način. Absolutno
(Realno) se manifestira v različnih verskih tradicijah, ki vsebujejo
relativno resnične izraze Absolutnega. Priznati to »kopernikansko
revolucijo« v krščanski teologiji (kjer krščanstvo ni več »središče
vesolja« oz. luč, ki osvetljuje vse druge religije, temveč le en »planet«
3 Hickovo krščansko teologijo je najti v njegovi knjigi the Metaphor of God Incarnate
(1993) ter v njegovih prispevkih v The Myth of God Incarnate (1977) ter The Myth
of Christian Uniqueness (1989). Hick navaja zgodovinske, filozofske in verske
razloge za »inspiracijsko« oz. metaforično razumevanje Božjega utelešenja v
Jezusu. Zgodnjekrščanski, prednicejski jezik, ki je poviševal Jezusa kot Gospo-
da(rja), Odrešenika, Božjega Sina ali preprosto kot Boga, je bil »v glavnem
pobožen ali ekstatičen ali liturgičen (ali vse troje), ne pa poskus precizne teološke
formule« (Hick 1993: 101). Božjo inkarnacijo v Jezusu je treba razumeti v smislu
Jezusove izjemne odprtosti Bogu, skladnosti njegovega življenja z Bogom in
»odsevanja« Božje prisotnosti v njegovih dejanjih ljubezni in besedah, kakor so
ga doživljali apostoli njegovih prvih učencev. Inkarnacija je torej »metafora«, ki
je postala vodilen in resničen (na relativen način) »mit«, zmožen voditi duhovna
življenja posameznikov in skupnosti, ne pa dobeseden opis metafizične stvarnosti
o tem, kako naj bi večno predobstoječa oseba Bog-Sin iz drugega sveta prišla
dol na zemljo in se dobesedno učlovečila v tem svetu (ibid. 102–106). Hickova
kristologija je torej zunaj kalcedonske, pravoverne formule. Njegovo razumevanje
trojstva je podobno liberalno: ne predpostavlja treh, večno predobstoječih oseb,
temveč Boga onstran vseh pojmov, ter njegove ključne, a needinstvene ma-
nifestacije, kot so bile izkušene in konceptualizirane v krščanski tradiciji:
neskončna ljubezen v Kristusu, silovito razodeta skozi njegovo žrtev na križu,
ter kot živa moč Svetega Duha v preostalem izkustvu Cerkve. Namesto nado-
mestne »teorije odrešenja« Hick ponuja odrešenje v dveh smislih: radikalno pot
osebne transformacije skozi občuteno doživetje Božje ljubezni v križu (doživetje
križa je preživelo razne teološke »teorije križa« skozi zgodovino krščanske misli;
izkustvo je torej primarno in ni odvisno od teološko-teoretičnih pojasnitev tega,
trdi Hick, ter omogoča nove konceptualizacije verskega pomena križa) ter
odrešenje v smislu družbene odrešitve/osvoboditve, po kateri ljubezen kot načelo
nesebičnosti, skrbi za uboge ter kritike vsakega zatiranja in zlorabe moči (Hick
1993: 127–139).
107
mora krščanstvo »pre-misliti« svojo teologijo, vendar »znotraj svoje
tradicije, […] razviti svoje vire v smeri pluralistične vizije« (Hick 1985:
101; poudarek dodan). Posledica takšnega stališča za krščansko teo-
logijo (Hick loči svojo filozofsko od svoje teološke »obleke« in
ju zavestno izmenjuje v svojih delih) je reinterpretacija treh osrednjih
doktrin: doktrine Jezusovega učlovečenja (inkarnacije) oz. kristologije
kot celote, doktrine trojstva ter doktrine odrešenja.3 Krščanstvo je
za Hicka še vedno resnično, vendar na relativen način. Absolutno
(Realno) se manifestira v različnih verskih tradicijah, ki vsebujejo
relativno resnične izraze Absolutnega. Priznati to »kopernikansko
revolucijo« v krščanski teologiji (kjer krščanstvo ni več »središče
vesolja« oz. luč, ki osvetljuje vse druge religije, temveč le en »planet«
3 Hickovo krščansko teologijo je najti v njegovi knjigi the Metaphor of God Incarnate
(1993) ter v njegovih prispevkih v The Myth of God Incarnate (1977) ter The Myth
of Christian Uniqueness (1989). Hick navaja zgodovinske, filozofske in verske
razloge za »inspiracijsko« oz. metaforično razumevanje Božjega utelešenja v
Jezusu. Zgodnjekrščanski, prednicejski jezik, ki je poviševal Jezusa kot Gospo-
da(rja), Odrešenika, Božjega Sina ali preprosto kot Boga, je bil »v glavnem
pobožen ali ekstatičen ali liturgičen (ali vse troje), ne pa poskus precizne teološke
formule« (Hick 1993: 101). Božjo inkarnacijo v Jezusu je treba razumeti v smislu
Jezusove izjemne odprtosti Bogu, skladnosti njegovega življenja z Bogom in
»odsevanja« Božje prisotnosti v njegovih dejanjih ljubezni in besedah, kakor so
ga doživljali apostoli njegovih prvih učencev. Inkarnacija je torej »metafora«, ki
je postala vodilen in resničen (na relativen način) »mit«, zmožen voditi duhovna
življenja posameznikov in skupnosti, ne pa dobeseden opis metafizične stvarnosti
o tem, kako naj bi večno predobstoječa oseba Bog-Sin iz drugega sveta prišla
dol na zemljo in se dobesedno učlovečila v tem svetu (ibid. 102–106). Hickova
kristologija je torej zunaj kalcedonske, pravoverne formule. Njegovo razumevanje
trojstva je podobno liberalno: ne predpostavlja treh, večno predobstoječih oseb,
temveč Boga onstran vseh pojmov, ter njegove ključne, a needinstvene ma-
nifestacije, kot so bile izkušene in konceptualizirane v krščanski tradiciji:
neskončna ljubezen v Kristusu, silovito razodeta skozi njegovo žrtev na križu,
ter kot živa moč Svetega Duha v preostalem izkustvu Cerkve. Namesto nado-
mestne »teorije odrešenja« Hick ponuja odrešenje v dveh smislih: radikalno pot
osebne transformacije skozi občuteno doživetje Božje ljubezni v križu (doživetje
križa je preživelo razne teološke »teorije križa« skozi zgodovino krščanske misli;
izkustvo je torej primarno in ni odvisno od teološko-teoretičnih pojasnitev tega,
trdi Hick, ter omogoča nove konceptualizacije verskega pomena križa) ter
odrešenje v smislu družbene odrešitve/osvoboditve, po kateri ljubezen kot načelo
nesebičnosti, skrbi za uboge ter kritike vsakega zatiranja in zlorabe moči (Hick
1993: 127–139).
107
