Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 107
GORAZD ANDREJ^
Žal se na tem mestu ne utegnemo spuščati v filozofske podrob-
nosti in probleme Hickove uporabe Kantove epistemologije v službi
filozofije religije. Ne moremo pa mimo vprašanja, zakaj sploh ome-
njati takšen, filozofsko utemeljeni verski pluralizem v našem pre-
gledu britanskih protestantskih teoloških razumevanj nekrščanskih
religij? Problem ni le v tem, da po tej »hiperkantovski […] meta-
teoriji« (Hick 1995: 42) krščanstvo »ni ena in edina pot zveličanja,
temveč ena med mnogimi« (Hick 1987: 33), ampak tudi v tem, da ta
se ta metateorija sploh ne zdi teološka. Vendar ta videz ne kaže
celotne slike. Zraven banalnega dejstva, da je Hick prakticirajoči
anglikanec, lahko opazimo troje povezanih zadev. 1. Njegovo razu-
mevanje verskega pluralizma je pomemben sestavni del velikopo-
teznega pograma predefiniranja osnovnih krščanskih doktrin, ki je
doživel svoj največji zagon in tudi svoj vrhunec v 80. letih. Ta,
pretežno ameriško-britanski akademski program je zajemal tako
filozofske, teološke, religiološke kot tudi biblicistične in zgodo-
vinske pristope. 2. Hickov pluralizem je povzročil silovite valove v
britanski protestantski teologiji od 80. let naprej; tako ali drugače je
vplival na razvoje v kristologiji, soteriologiji, razumevanju razodetja,
odnosa filozofije in teologije, v sodobnih interpretacijah kalce-
donske formule krščanske veroizpovedi ter seveda na razumevanje
medverskih odnosov. Ti razvoji, od katerih jih bomo nekaj omenili
spodaj, so dobivali svoj zagon in svojo obliko pogosto v direktnem
odzivanju na Hickov pluralizem. 3. Kakor bomo prav tako lahko
razbrali iz argumentov Hickovih kritikov, ima (po plavzibilni inter-
pretaciji) Hickova filozofska metateorija verskega pluralizma še
vedno mnogo specifičnih, razsvetljensko-krščanskih oz. liberalno-
protestantskih elementov, za katere je težko trditi, da so »neverski«
ali »čisto filozofski«.
Ker se bomo točk 2. in 3. dotaknili v drugem delu članka, kon-
čajmo predstavitev pluralizma z dodatno pojasnitvijo 1. točke. Hick
ponuja vrsto razlogov, zakaj je kot kristjan sodobnega časa intelek-
tualno dolžan zavreči tako krščanski eksluzivizem kot inkluzivizem.
V sodobnem času, v luči dejstva verskega pluralizma (tj. socioloških,
psiholoških in mnogih drugih spoznanj o nekrščanskih religijah,
nenazadnje tudi v Hickovem Birminghamu, ki je bil že v 60. in 70.
105
Žal se na tem mestu ne utegnemo spuščati v filozofske podrob-
nosti in probleme Hickove uporabe Kantove epistemologije v službi
filozofije religije. Ne moremo pa mimo vprašanja, zakaj sploh ome-
njati takšen, filozofsko utemeljeni verski pluralizem v našem pre-
gledu britanskih protestantskih teoloških razumevanj nekrščanskih
religij? Problem ni le v tem, da po tej »hiperkantovski […] meta-
teoriji« (Hick 1995: 42) krščanstvo »ni ena in edina pot zveličanja,
temveč ena med mnogimi« (Hick 1987: 33), ampak tudi v tem, da ta
se ta metateorija sploh ne zdi teološka. Vendar ta videz ne kaže
celotne slike. Zraven banalnega dejstva, da je Hick prakticirajoči
anglikanec, lahko opazimo troje povezanih zadev. 1. Njegovo razu-
mevanje verskega pluralizma je pomemben sestavni del velikopo-
teznega pograma predefiniranja osnovnih krščanskih doktrin, ki je
doživel svoj največji zagon in tudi svoj vrhunec v 80. letih. Ta,
pretežno ameriško-britanski akademski program je zajemal tako
filozofske, teološke, religiološke kot tudi biblicistične in zgodo-
vinske pristope. 2. Hickov pluralizem je povzročil silovite valove v
britanski protestantski teologiji od 80. let naprej; tako ali drugače je
vplival na razvoje v kristologiji, soteriologiji, razumevanju razodetja,
odnosa filozofije in teologije, v sodobnih interpretacijah kalce-
donske formule krščanske veroizpovedi ter seveda na razumevanje
medverskih odnosov. Ti razvoji, od katerih jih bomo nekaj omenili
spodaj, so dobivali svoj zagon in svojo obliko pogosto v direktnem
odzivanju na Hickov pluralizem. 3. Kakor bomo prav tako lahko
razbrali iz argumentov Hickovih kritikov, ima (po plavzibilni inter-
pretaciji) Hickova filozofska metateorija verskega pluralizma še
vedno mnogo specifičnih, razsvetljensko-krščanskih oz. liberalno-
protestantskih elementov, za katere je težko trditi, da so »neverski«
ali »čisto filozofski«.
Ker se bomo točk 2. in 3. dotaknili v drugem delu članka, kon-
čajmo predstavitev pluralizma z dodatno pojasnitvijo 1. točke. Hick
ponuja vrsto razlogov, zakaj je kot kristjan sodobnega časa intelek-
tualno dolžan zavreči tako krščanski eksluzivizem kot inkluzivizem.
V sodobnem času, v luči dejstva verskega pluralizma (tj. socioloških,
psiholoških in mnogih drugih spoznanj o nekrščanskih religijah,
nenazadnje tudi v Hickovem Birminghamu, ki je bil že v 60. in 70.
105
