Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 110
RAZPRAVE, [TUDIJE
med več »planeti«, ki dobivajo svetlobo od »sonca«, Dokončne Real-
nosti) je prava veličina religije; krščanstvo s tem ne izgubi ničesar, kar
je res Božjega in vrednega, da obdržimo (Hick 1993: 152–154).
Reakcije na verski pluralizem
Hickov pluralizem, s karakteristično jasnimi in prepričljivimi
argumenti, je bilo v 80. in 90. letih v britanski teologiji mogoče čutiti
povsod, tako v liberalnih kot konservativnih krogih. A namesto
»kopernikanske revolucije« k pluralističnem razumevanju krščan-
stva med verstvi, ki so jo pričakovali Hick in njegovi somišljeniki, je
prišlo do močnih reakcij: različne teološke šole so poskušale razviti
čim močnejše argumente zoper verski pluralizem v skladu s svojimi
teološkimi temelji. Omenili smo, da moramo namesto o odzivih
različnih denominacij govoriti o prepoznavnih meddenominacijskih
odzivih različnih teoloških šol oz. njihovih vplivnih predstavnikov.
Kot zbirka odgovorov na odmevni zbornik v obrambo pluralizma
The Myth of Christian Uniqueness (1989) je izšel zbornik Christian
Uniqueness Reconsidered (1990). Stališča, ki jih avtorji prispevkov v
drugem zborniku zagovarjajo, so postavila smernice za nadaljni
razvoj več struj protestantskih (pa tudi katoliških, ki jih tukaj ne
obravnavamo) stališč o krščansko–nekrščanskih odnosih na Otoku,
ki odločilno sooblikujejo britansko teološko pokrajino še danes. Tri
najbolj vplivne struje so zagotovo: evangeljska (Leslie Newbign,
Alister McGrath), postliberalna (Rowan Williams, David Ford, Ni-
cholas Adams), ter radikalno-ortodoksna (John Milbank). V luči teh
silovitih reakcij je liberalno samorazumevanje krščanstva v sklopu
pluralističnega meta-pogleda doživelo zaton zelo kmalu po izzidu
najbolj ambicioznih izrazov tega stališča v poznih 80. letih.4
4 Vrhunec pluralizma predstavlja verjetno prav omenjeni zbornik The Myth of
Christian Uniqueness (1989) ter Hickova »Giffordova predavanja« (Edinburgh),
zbrana v njegovi An Interpretation of Religion (1989). Seveda, ne verski pluralizem
ne teološki liberalizem v britanskem protestantizmu nista po tistem izumrla
(glej, denimo, Schmidt-Leukel 2009). Vendar lahko zagotovo govorimo o zatonu,
morda celo o »zamenjavi paradigme«.
108
med več »planeti«, ki dobivajo svetlobo od »sonca«, Dokončne Real-
nosti) je prava veličina religije; krščanstvo s tem ne izgubi ničesar, kar
je res Božjega in vrednega, da obdržimo (Hick 1993: 152–154).
Reakcije na verski pluralizem
Hickov pluralizem, s karakteristično jasnimi in prepričljivimi
argumenti, je bilo v 80. in 90. letih v britanski teologiji mogoče čutiti
povsod, tako v liberalnih kot konservativnih krogih. A namesto
»kopernikanske revolucije« k pluralističnem razumevanju krščan-
stva med verstvi, ki so jo pričakovali Hick in njegovi somišljeniki, je
prišlo do močnih reakcij: različne teološke šole so poskušale razviti
čim močnejše argumente zoper verski pluralizem v skladu s svojimi
teološkimi temelji. Omenili smo, da moramo namesto o odzivih
različnih denominacij govoriti o prepoznavnih meddenominacijskih
odzivih različnih teoloških šol oz. njihovih vplivnih predstavnikov.
Kot zbirka odgovorov na odmevni zbornik v obrambo pluralizma
The Myth of Christian Uniqueness (1989) je izšel zbornik Christian
Uniqueness Reconsidered (1990). Stališča, ki jih avtorji prispevkov v
drugem zborniku zagovarjajo, so postavila smernice za nadaljni
razvoj več struj protestantskih (pa tudi katoliških, ki jih tukaj ne
obravnavamo) stališč o krščansko–nekrščanskih odnosih na Otoku,
ki odločilno sooblikujejo britansko teološko pokrajino še danes. Tri
najbolj vplivne struje so zagotovo: evangeljska (Leslie Newbign,
Alister McGrath), postliberalna (Rowan Williams, David Ford, Ni-
cholas Adams), ter radikalno-ortodoksna (John Milbank). V luči teh
silovitih reakcij je liberalno samorazumevanje krščanstva v sklopu
pluralističnega meta-pogleda doživelo zaton zelo kmalu po izzidu
najbolj ambicioznih izrazov tega stališča v poznih 80. letih.4
4 Vrhunec pluralizma predstavlja verjetno prav omenjeni zbornik The Myth of
Christian Uniqueness (1989) ter Hickova »Giffordova predavanja« (Edinburgh),
zbrana v njegovi An Interpretation of Religion (1989). Seveda, ne verski pluralizem
ne teološki liberalizem v britanskem protestantizmu nista po tistem izumrla
(glej, denimo, Schmidt-Leukel 2009). Vendar lahko zagotovo govorimo o zatonu,
morda celo o »zamenjavi paradigme«.
108
