Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 111
GORAZD ANDREJ^
Evangeljski ekskluzivizem
Evangeljsko ofenzivo zoper verski pluralizem v Britaniji sta na
teološki ravni v 90. letih povedla predvsem Leslie Newbign in Alister
McGrath. Za oba misijonstvu predana, konservativna teologa je
učinek in pomen verskega pluralizma za krščanstvo jasen: predstavlja
»eliminiranje same distinktivnosti krščanstva« (McGrath 1996: 227)
oz. »znak prihajajoče smrti« (Newbign 1990: 135). Poglejmo najprej
Newbignove, potem pa še McGrathove razloge za zavrnitev Hicko-
vega (ali kateregakoli drugega) »krščanskega« pluralizma (»krščan-
sko« je tukaj zanju lahko le v narekovajih; oba sta namreč prepričana,
da gre za »nevero« (ibid. 147).
Newbign v Hickovem pluralizmu ne vidi »metateorije«, temveč le
še eno, prav tako partikularno platformo, iz katere pluralisti podajajo
resničnostne sodbe o »religijah« (tudi o krščanstvu). Ta platforma je
razsvetljenski modernizem. »Razum«, oz. »splošno sprejeti svetovni
nazor« zahodnega liberalca« (Newbign 1990: 142), ki pa svoje ute-
meljosti in omejenosti v specifičnih, zahodnih sekularnih katego-
rijah in predpostavkah ne vidi.
Newbign usmeri proti Hicku dve glavni kritiki. 1. Če Boga oz.
Dokončne Realnosti ne moremo spoznati »same po sebi«, smo v
naših pojmovanjih in izkustvu Boga prepuščeni popolnoma sami
sebi, kajti: »Katerikoli pojem Realnosti oblikujem oz. sprejmem, je
to le moja lastna stvaritev.« (ibid.) Radikalni subjektivizem torej. 2.
Nekoliko bolj filozofsko Newbign dokazuje, da je izogibanje vpra-
šanju verske resnice in neresnice ali pa celo odpovedovanje samemu
razlikovanju med njima (kar očita Hicku) tako teološko kot filo-
zofsko nevzdržno. Človek se kot bitje ne more odpovedati vrednoti
resnicoljubnosti ter pomembnosti izogibanja neresnicam tako v
znanosti kot v religiji; možnost verske zmote je konstitutivni del
krščanskega verovanja. Hickovo postavljanje »odzivanja na Realno«
ter »odrešenja/osvoboditve« pred temeljno potrebo po verski resnici
(potrebo, ki jo sicer najdemo v mnogih verskih tradicijah, priznava
Newbign) je samo po sebi neresnicoljubno in v nasprotju z osrednjim
elementom krščanstva (Newbign 1990: 143). Newbign ostaja neoma-
jen v verovanju, da različne religije ponujajo v marsičem nezdružljive
predstave o Bogu ali božanstvih, ki jih je treba razumeti kot tekmu-
109
Evangeljski ekskluzivizem
Evangeljsko ofenzivo zoper verski pluralizem v Britaniji sta na
teološki ravni v 90. letih povedla predvsem Leslie Newbign in Alister
McGrath. Za oba misijonstvu predana, konservativna teologa je
učinek in pomen verskega pluralizma za krščanstvo jasen: predstavlja
»eliminiranje same distinktivnosti krščanstva« (McGrath 1996: 227)
oz. »znak prihajajoče smrti« (Newbign 1990: 135). Poglejmo najprej
Newbignove, potem pa še McGrathove razloge za zavrnitev Hicko-
vega (ali kateregakoli drugega) »krščanskega« pluralizma (»krščan-
sko« je tukaj zanju lahko le v narekovajih; oba sta namreč prepričana,
da gre za »nevero« (ibid. 147).
Newbign v Hickovem pluralizmu ne vidi »metateorije«, temveč le
še eno, prav tako partikularno platformo, iz katere pluralisti podajajo
resničnostne sodbe o »religijah« (tudi o krščanstvu). Ta platforma je
razsvetljenski modernizem. »Razum«, oz. »splošno sprejeti svetovni
nazor« zahodnega liberalca« (Newbign 1990: 142), ki pa svoje ute-
meljosti in omejenosti v specifičnih, zahodnih sekularnih katego-
rijah in predpostavkah ne vidi.
Newbign usmeri proti Hicku dve glavni kritiki. 1. Če Boga oz.
Dokončne Realnosti ne moremo spoznati »same po sebi«, smo v
naših pojmovanjih in izkustvu Boga prepuščeni popolnoma sami
sebi, kajti: »Katerikoli pojem Realnosti oblikujem oz. sprejmem, je
to le moja lastna stvaritev.« (ibid.) Radikalni subjektivizem torej. 2.
Nekoliko bolj filozofsko Newbign dokazuje, da je izogibanje vpra-
šanju verske resnice in neresnice ali pa celo odpovedovanje samemu
razlikovanju med njima (kar očita Hicku) tako teološko kot filo-
zofsko nevzdržno. Človek se kot bitje ne more odpovedati vrednoti
resnicoljubnosti ter pomembnosti izogibanja neresnicam tako v
znanosti kot v religiji; možnost verske zmote je konstitutivni del
krščanskega verovanja. Hickovo postavljanje »odzivanja na Realno«
ter »odrešenja/osvoboditve« pred temeljno potrebo po verski resnici
(potrebo, ki jo sicer najdemo v mnogih verskih tradicijah, priznava
Newbign) je samo po sebi neresnicoljubno in v nasprotju z osrednjim
elementom krščanstva (Newbign 1990: 143). Newbign ostaja neoma-
jen v verovanju, da različne religije ponujajo v marsičem nezdružljive
predstave o Bogu ali božanstvih, ki jih je treba razumeti kot tekmu-
109
