Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 115
GORAZD ANDREJ^
njujejo različna verska razumevanja izbranih tem. Ta, na videz
enostavna praksa, je seveda lahko psihološko in socialno zelo zah-
tevna. Postliberalci si namenoma prizadevajo, da te zahtevnosti ne
bi iluzorno zmanjševali (kakor to, vsaj po stereotipni percepciji,
počne liberalno-pluralistična teologija). Gre torej za razmišljanja,
utemeljena na različnih verskih tradicijah, a javno izražena »drug
pred drugim«, v medsebojnem gostoljubju za »globinsko razmiš-
ljanje« drug drugega v vsej edinstvenosti (Adams 2006: 385).
Teolog, ki ponuja zanimivo postliberalno interpretacijo in ute-
meljitev te medverske prakse, je Nicholas Adams z univerze v Edin-
burghu. V odločni zavrnitvi tega, kar vidi kot škodljive zmote teo-
loškega liberalizma in pluralizma, Adams pojasnjuje, da cilj prakse
razmišljanja na podlagi svetih spisov ni niti strinjanje niti to ni
predpogoj zanjo; cilj te prakse je formiranje prijateljstev med verniki
različnih religij, ki so resni glede svoje vere. »V kontekstu, v katerem
je cilj doseči konsenz, je nestrinjanje problem, ki ga je treba premo-
stiti. V kontekstu pa, ki vrednoti prijateljstvo (bolj kot strinjanje), je
nestrinjanje dar, ki je dragocen.« (Adams 2006: 398.) Adams zavrača
kakršnokoli teoretično utemeljevanje, bodisi teološko bodisi filo-
zofsko ali celo znanstveno, tega medverskega prijateljstva ter more-
bitnega »dogodka strinjanja«,če do njega kdaj pride (ibid. 386).
Toda za tem zavračanjem teorije tiči prav specifična teološka
teorija: postliberalno razumevanje, da so verska nestrinjanja v po-
membnem smislu drugačna kot druge vrste nestrinjanj (npr. ne-
strinjanja v znanosti ali umetnosti). Verske doktrine niso ne »propo-
zicije« ne ekspresije verskih občutkov, temveč »slovnična« pravila za
(različne, verske) jezikovne igre v wittgensteinovskem smislu (Witt-
genstein 2009: 2–15). Zunaj partikularnih jezikovnih iger in njim
ustrezajočih načinov življenja (ali »nad« njimi) preprosto ni »misel-
nega prostora«: ni niti skupnega okvirja niti stališča, iz katerega bi
lahko jezikovne igre in ustrezajoče načine razmišljanja smiselno
primerjali. Verski doktrinarni okvirji so »kategorialno različni«, zato
verovanja različnih verskih tradicij niso le v medsebojnem nestri-
njanju: so »neprevedljive« in »nesoizmerljive na način, da v enem
jeziku oz. religiji ne moremo najti ekvivalentov bistvenih pojmov
druge religije« (Lindbeck 2009: 34).
113
njujejo različna verska razumevanja izbranih tem. Ta, na videz
enostavna praksa, je seveda lahko psihološko in socialno zelo zah-
tevna. Postliberalci si namenoma prizadevajo, da te zahtevnosti ne
bi iluzorno zmanjševali (kakor to, vsaj po stereotipni percepciji,
počne liberalno-pluralistična teologija). Gre torej za razmišljanja,
utemeljena na različnih verskih tradicijah, a javno izražena »drug
pred drugim«, v medsebojnem gostoljubju za »globinsko razmiš-
ljanje« drug drugega v vsej edinstvenosti (Adams 2006: 385).
Teolog, ki ponuja zanimivo postliberalno interpretacijo in ute-
meljitev te medverske prakse, je Nicholas Adams z univerze v Edin-
burghu. V odločni zavrnitvi tega, kar vidi kot škodljive zmote teo-
loškega liberalizma in pluralizma, Adams pojasnjuje, da cilj prakse
razmišljanja na podlagi svetih spisov ni niti strinjanje niti to ni
predpogoj zanjo; cilj te prakse je formiranje prijateljstev med verniki
različnih religij, ki so resni glede svoje vere. »V kontekstu, v katerem
je cilj doseči konsenz, je nestrinjanje problem, ki ga je treba premo-
stiti. V kontekstu pa, ki vrednoti prijateljstvo (bolj kot strinjanje), je
nestrinjanje dar, ki je dragocen.« (Adams 2006: 398.) Adams zavrača
kakršnokoli teoretično utemeljevanje, bodisi teološko bodisi filo-
zofsko ali celo znanstveno, tega medverskega prijateljstva ter more-
bitnega »dogodka strinjanja«,če do njega kdaj pride (ibid. 386).
Toda za tem zavračanjem teorije tiči prav specifična teološka
teorija: postliberalno razumevanje, da so verska nestrinjanja v po-
membnem smislu drugačna kot druge vrste nestrinjanj (npr. ne-
strinjanja v znanosti ali umetnosti). Verske doktrine niso ne »propo-
zicije« ne ekspresije verskih občutkov, temveč »slovnična« pravila za
(različne, verske) jezikovne igre v wittgensteinovskem smislu (Witt-
genstein 2009: 2–15). Zunaj partikularnih jezikovnih iger in njim
ustrezajočih načinov življenja (ali »nad« njimi) preprosto ni »misel-
nega prostora«: ni niti skupnega okvirja niti stališča, iz katerega bi
lahko jezikovne igre in ustrezajoče načine razmišljanja smiselno
primerjali. Verski doktrinarni okvirji so »kategorialno različni«, zato
verovanja različnih verskih tradicij niso le v medsebojnem nestri-
njanju: so »neprevedljive« in »nesoizmerljive na način, da v enem
jeziku oz. religiji ne moremo najti ekvivalentov bistvenih pojmov
druge religije« (Lindbeck 2009: 34).
113
