Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 139
BO@IDAR DEBENJAK
dovi bratje pa iz Jožefovega prvega zakona. Dalje najdemo tu Jezu-
sovo rojstvo v votlini; tudi stavek, da je Marija »spočela od Svetega
Duha«, je tu mnogo bolj decidiran kakor v Evangeliju po Luki, kjer
stoji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila,
zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« Kanonična
verzija ni čisto enoumna zastran spočetja, zato mnogi moderni
teologi opozarjajo, da tu ne gre za biološko oploditev po Svetem
Duhu, temveč prej za posebno Božjo moč. Sicer pa zadobi Duh šele
s prevodom v latinščino moški spol (spiritus sanctus), v grščini je to
pneuma srednjega spola, v hebrejščini pa je ruah ženskega spola.
Obstoji tudi več vzporednic, med drugim v armenščini in latin-
ščini. V mnogih so iste, včasih še obsežnejše anekdote, zgodbe o ba-
bicah, ki ugotavljajo nosečnost, in še in še.
Zgodbo tega »predevangelija« povzemata dva srednjeveška roko-
pisa – kodeks Arundel in kodeks Hereford; vpeljeta vola in osla, ki
slavita novorojenega Jezusa ([86]), pri čemer se prvi sklicuje na
preroka Izaijo (Iz 1:3), zraven pa imata še močno dopolnjeno zgodbo
o magih z vzhoda, ki se med drugim naslanja na Septuaginto (Hab
3:2).
Omeniti velja še dva druga »evangelija otroštva«: Evangelij po
Psevdo-Mateju in evangelij po Tomažu (ali Evangelij po Tomažu Izraelcu).
Prvi je v svojem prvem delu latinska predelava t. i. Protoevangelija po
Jakobu, nastala v 4. stoletju, v drugem in tretjem delu pa je kom-
pilacija Evangelija po Tomažu Izraelcu in drugih virov, to pa je bilo
dodano v 6.–7. stoletju ali še kasneje. Pomemben je kot prenos teh
pripovedi v srednji vek. Evangelij po Tomažu Izraelcu je apokrif, ki je
bil delno znan že Ireneju (u. ok. 202). Opis Jezusovega otroštva
razširja do njegovega 12. leta in ga opisuje kot čudodelnika. Ob-
stajajo dve grški verziji, daljša (A) in krajša (B), pa tudi latinska in
gruzinska, tudi arabski Evangelij Odrešenikovega otroštva in arabska,
latinska ter koptska Zgodba Jožefa tesarja. Zadnjo pripoveduje njegov
sin Jezus. Jožef je Jezusov »oče po mesu«, torej telesni oče, in dočaka
111 let.
Na teh legendah temeljita dva vplivna srednjeveška teksta: Zlata
legenda (Legenda aurea), njen avtor je Jacobus a Voragine, in Speculum
historiale, njegov avtor pa je Vincenc iz Beauvaisa.
137
dovi bratje pa iz Jožefovega prvega zakona. Dalje najdemo tu Jezu-
sovo rojstvo v votlini; tudi stavek, da je Marija »spočela od Svetega
Duha«, je tu mnogo bolj decidiran kakor v Evangeliju po Luki, kjer
stoji: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila,
zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« Kanonična
verzija ni čisto enoumna zastran spočetja, zato mnogi moderni
teologi opozarjajo, da tu ne gre za biološko oploditev po Svetem
Duhu, temveč prej za posebno Božjo moč. Sicer pa zadobi Duh šele
s prevodom v latinščino moški spol (spiritus sanctus), v grščini je to
pneuma srednjega spola, v hebrejščini pa je ruah ženskega spola.
Obstoji tudi več vzporednic, med drugim v armenščini in latin-
ščini. V mnogih so iste, včasih še obsežnejše anekdote, zgodbe o ba-
bicah, ki ugotavljajo nosečnost, in še in še.
Zgodbo tega »predevangelija« povzemata dva srednjeveška roko-
pisa – kodeks Arundel in kodeks Hereford; vpeljeta vola in osla, ki
slavita novorojenega Jezusa ([86]), pri čemer se prvi sklicuje na
preroka Izaijo (Iz 1:3), zraven pa imata še močno dopolnjeno zgodbo
o magih z vzhoda, ki se med drugim naslanja na Septuaginto (Hab
3:2).
Omeniti velja še dva druga »evangelija otroštva«: Evangelij po
Psevdo-Mateju in evangelij po Tomažu (ali Evangelij po Tomažu Izraelcu).
Prvi je v svojem prvem delu latinska predelava t. i. Protoevangelija po
Jakobu, nastala v 4. stoletju, v drugem in tretjem delu pa je kom-
pilacija Evangelija po Tomažu Izraelcu in drugih virov, to pa je bilo
dodano v 6.–7. stoletju ali še kasneje. Pomemben je kot prenos teh
pripovedi v srednji vek. Evangelij po Tomažu Izraelcu je apokrif, ki je
bil delno znan že Ireneju (u. ok. 202). Opis Jezusovega otroštva
razširja do njegovega 12. leta in ga opisuje kot čudodelnika. Ob-
stajajo dve grški verziji, daljša (A) in krajša (B), pa tudi latinska in
gruzinska, tudi arabski Evangelij Odrešenikovega otroštva in arabska,
latinska ter koptska Zgodba Jožefa tesarja. Zadnjo pripoveduje njegov
sin Jezus. Jožef je Jezusov »oče po mesu«, torej telesni oče, in dočaka
111 let.
Na teh legendah temeljita dva vplivna srednjeveška teksta: Zlata
legenda (Legenda aurea), njen avtor je Jacobus a Voragine, in Speculum
historiale, njegov avtor pa je Vincenc iz Beauvaisa.
137
