Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 138
[TUDIJSKI VE^ERI
sebej mnogo je zgodb o Jezusovem otroštvu z razvijanjem in šir-
jenjem snovi iz obeh kanoničnih začetkov evangelijev (ali proto-
evangelijev). Nastala je množica evangelijev otroštva.
Iz istega vira kakor Marijina zgodba iz začetka Evangelija po Luki
in zgodba iz začetka Evangelija po Mateju se napaja najpopularnejši
apokrif, t. i. Protoevangelij po Jakobu ali Evangelij Marijinega materinstva,
pripisan Gospodovemu bratu Jakobu. Ta apokrif je marsikje bil
vključen v kanon, v nekaterih kodeksih je preprosto priključen kot
nekak uvod v Evangelij po Marku. Iz vsebine hitro vidimo, zakaj so ga
pripisovali Jezusovemu bratu Jakobu: bil naj bi tako rekoč družinska
kronika. Eden od kodeksov v uvodu takole navaja njegovo vsebino:
»Poročilo svetega, slavnega in prejasnega apostola Jakoba, Božjega
brata. To, kar govori o jalovosti Ane in neplodnosti Joahima, o njuni
žalosti in o njuni molitvi, o spočetju presvete Bogorodice9 in o
njenem rojstvu, o njeni radosti in vzgoji do končanega tretjega leta,
o njenem vstopu v tempelj in vzgajanju do dvanajstega leta, medtem
ko je bila v templju, o tem, kako je bila potem zaročena z Jožefom,
spočela v svojem trebuhu od Svetega Duha, o tem, kako je Jožefa in
njo preskusil svečenik, o cesarjevem preštevanju, o Jezusovem rojstvu,
o magih in o tem, kako je bil umorjen Zaharija.«
Iz tega apokrifa sta grška in za njo rimska Cerkev prevzeli velik
del imaginarija Marije: imeni Marijinih staršev (Joahim in Ana;
čeprav je o tem dvomil Avguštin – Contra Faustum – ker da to na-
sprotuje Marijinemu poreklu iz Davidovega rodu, saj naj bi bil
Joahim svečenik iz Levijevega rodu!), to, da je bila Marija čudežno
spočeta, da je bil Jožef star in vdovec (»sveti Jožek, stari možek …«)
in da je Marija trajno ostala devica (»najsvetejša Bogorodica in ves
čas devica Marija«, stoji v podnaslovu vsaj štirih kodeksov), Gospo-
9 Izraz theotokos »Bogorodica« je sprejel leta 431 koncil v Efezu, glavni zagovornik
pa je bil aleksandrijski patriarh Kyrillos. V razpravi o razmerju med Kristusovo
božjo in človeško naravo je to pomenilo zmago monofizitov, torej tistih, ki so
Kristusu priznavali samo eno, in to božjo naravo. Izraz je torej v nasprotju z
uradnim naukom tako grške kot rimske Cerkve o enotnosti dveh Kristusovih
narav (»popoln človek in popoln Bog«). Na tem čudnem poimenovanju sloni
potem grška in rimska »mariologija«, ki tudi na Marijo prenaša Božje atribute
in dela iz nje več kot le človeško bitje.
136
sebej mnogo je zgodb o Jezusovem otroštvu z razvijanjem in šir-
jenjem snovi iz obeh kanoničnih začetkov evangelijev (ali proto-
evangelijev). Nastala je množica evangelijev otroštva.
Iz istega vira kakor Marijina zgodba iz začetka Evangelija po Luki
in zgodba iz začetka Evangelija po Mateju se napaja najpopularnejši
apokrif, t. i. Protoevangelij po Jakobu ali Evangelij Marijinega materinstva,
pripisan Gospodovemu bratu Jakobu. Ta apokrif je marsikje bil
vključen v kanon, v nekaterih kodeksih je preprosto priključen kot
nekak uvod v Evangelij po Marku. Iz vsebine hitro vidimo, zakaj so ga
pripisovali Jezusovemu bratu Jakobu: bil naj bi tako rekoč družinska
kronika. Eden od kodeksov v uvodu takole navaja njegovo vsebino:
»Poročilo svetega, slavnega in prejasnega apostola Jakoba, Božjega
brata. To, kar govori o jalovosti Ane in neplodnosti Joahima, o njuni
žalosti in o njuni molitvi, o spočetju presvete Bogorodice9 in o
njenem rojstvu, o njeni radosti in vzgoji do končanega tretjega leta,
o njenem vstopu v tempelj in vzgajanju do dvanajstega leta, medtem
ko je bila v templju, o tem, kako je bila potem zaročena z Jožefom,
spočela v svojem trebuhu od Svetega Duha, o tem, kako je Jožefa in
njo preskusil svečenik, o cesarjevem preštevanju, o Jezusovem rojstvu,
o magih in o tem, kako je bil umorjen Zaharija.«
Iz tega apokrifa sta grška in za njo rimska Cerkev prevzeli velik
del imaginarija Marije: imeni Marijinih staršev (Joahim in Ana;
čeprav je o tem dvomil Avguštin – Contra Faustum – ker da to na-
sprotuje Marijinemu poreklu iz Davidovega rodu, saj naj bi bil
Joahim svečenik iz Levijevega rodu!), to, da je bila Marija čudežno
spočeta, da je bil Jožef star in vdovec (»sveti Jožek, stari možek …«)
in da je Marija trajno ostala devica (»najsvetejša Bogorodica in ves
čas devica Marija«, stoji v podnaslovu vsaj štirih kodeksov), Gospo-
9 Izraz theotokos »Bogorodica« je sprejel leta 431 koncil v Efezu, glavni zagovornik
pa je bil aleksandrijski patriarh Kyrillos. V razpravi o razmerju med Kristusovo
božjo in človeško naravo je to pomenilo zmago monofizitov, torej tistih, ki so
Kristusu priznavali samo eno, in to božjo naravo. Izraz je torej v nasprotju z
uradnim naukom tako grške kot rimske Cerkve o enotnosti dveh Kristusovih
narav (»popoln človek in popoln Bog«). Na tem čudnem poimenovanju sloni
potem grška in rimska »mariologija«, ki tudi na Marijo prenaša Božje atribute
in dela iz nje več kot le človeško bitje.
136
