Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, [TUDIJE
stantizem doživel najhujšo protireformacijo – govori se o »desetletju
žalovanja«. Takrat so bili protestantski pastorji in učitelji v insce-
niranih procesih obsojeni, če niso prostovoljno odšli iz dežele, cerkve
pa so bile vernikom odvzete.10 Zaradi upora kralj ni bil več zavezan
mirovnim sklepom iz let 1606, 1624 in 1645 in deželnim zakonom,
ki so protestantom zagotavljali versko svobodo. Ideološko uteme-
ljitev preganjanja je dal polemični spis katoliškega škofa Georga
Barsonya Veritas toti mundo declarata. Preganjanje naj bi bilo legitimno
že zato, ker protestanti škodujejo rimskokatoliški religiji. Državni
zbor v Sopronu 1681 je sicer končal to obdobje, ni pa odpravil
pritiska na preostalo evangeličansko prebivalstvo. V členu (artiklu)
XXVI je uvedel kot rešitev seznam dovoljenih protestantskih verskih
skupnosti – tako imenovanih artikularnih cerkev oz. krajev – v
posameznih komitatih (okrožjih), v katerih je bilo edino dopuščeno
javno protestantsko bogoslužje (exercitium religionis publicum). Ker v
Prekmurju ni bilo nobene take artikularne skupnosti, se je prote-
stantizem lahko ohranjal le skrito, brez lastnih duhovnikov; k božji
službi so morali protestanti hoditi daleč v artikularne skupnosti v
Némes Csó in Surd (Šurd).
Tam sta blagoslovljeno službo opravila dva teologa iz Prekmurja.
Števan Küzmič (1723–1779) je kot učitelj in vodja šole, pastor in
religiozni pisec (objavil je slovenski abecednik in mali katekizem ter
prevod Nove zaveze) odločilno prispeval k etničnemu, jezikovnemu
in konfesionalnemu profiliranju slovenskega prebivalstva v Prek-
murju.11 Njegov učenec Mihael Bakoš (1742–1803) je bil najprej
učitelj v Némes Csóju (1768), potem pastor v Šurdu (1779) ter
končno v Puconcih, kot prvi po tolerančnem patentu ustanovljeni
luteranski skupnosti v Prekmurju (1783).12 Zaslužni duhovnik je s
10 Zoltan Csepregi, Das Königliche Ungarn im Jahrhundert der Toleranz, v : Rudolf
Leeb/ Martin Scheutz/Dietmar Weikl (ur.), Geheimprotestantismus und evan-
gelischen Kirchen in der Habsburgermonarchie und im Erzstift Salzburg (17/18.
Jahrhundert), Wien-München 2009, 299-330.
11 Prav tam,318; Gisella Lambrecht, Nemescso als Pf lanzstelle des halleschen
Pietismus, Wiss. Beiträge der Martin–Luther–Universität Halle–Wittenberg 68,
Halle 1988, 35-42.
12 Franc Kuzmič, Aus der Vergangenheit in die Zukunft/Iz preteklosti v prihodnost,
Murska Sobota 2006, 29 ff.
20
stantizem doživel najhujšo protireformacijo – govori se o »desetletju
žalovanja«. Takrat so bili protestantski pastorji in učitelji v insce-
niranih procesih obsojeni, če niso prostovoljno odšli iz dežele, cerkve
pa so bile vernikom odvzete.10 Zaradi upora kralj ni bil več zavezan
mirovnim sklepom iz let 1606, 1624 in 1645 in deželnim zakonom,
ki so protestantom zagotavljali versko svobodo. Ideološko uteme-
ljitev preganjanja je dal polemični spis katoliškega škofa Georga
Barsonya Veritas toti mundo declarata. Preganjanje naj bi bilo legitimno
že zato, ker protestanti škodujejo rimskokatoliški religiji. Državni
zbor v Sopronu 1681 je sicer končal to obdobje, ni pa odpravil
pritiska na preostalo evangeličansko prebivalstvo. V členu (artiklu)
XXVI je uvedel kot rešitev seznam dovoljenih protestantskih verskih
skupnosti – tako imenovanih artikularnih cerkev oz. krajev – v
posameznih komitatih (okrožjih), v katerih je bilo edino dopuščeno
javno protestantsko bogoslužje (exercitium religionis publicum). Ker v
Prekmurju ni bilo nobene take artikularne skupnosti, se je prote-
stantizem lahko ohranjal le skrito, brez lastnih duhovnikov; k božji
službi so morali protestanti hoditi daleč v artikularne skupnosti v
Némes Csó in Surd (Šurd).
Tam sta blagoslovljeno službo opravila dva teologa iz Prekmurja.
Števan Küzmič (1723–1779) je kot učitelj in vodja šole, pastor in
religiozni pisec (objavil je slovenski abecednik in mali katekizem ter
prevod Nove zaveze) odločilno prispeval k etničnemu, jezikovnemu
in konfesionalnemu profiliranju slovenskega prebivalstva v Prek-
murju.11 Njegov učenec Mihael Bakoš (1742–1803) je bil najprej
učitelj v Némes Csóju (1768), potem pastor v Šurdu (1779) ter
končno v Puconcih, kot prvi po tolerančnem patentu ustanovljeni
luteranski skupnosti v Prekmurju (1783).12 Zaslužni duhovnik je s
10 Zoltan Csepregi, Das Königliche Ungarn im Jahrhundert der Toleranz, v : Rudolf
Leeb/ Martin Scheutz/Dietmar Weikl (ur.), Geheimprotestantismus und evan-
gelischen Kirchen in der Habsburgermonarchie und im Erzstift Salzburg (17/18.
Jahrhundert), Wien-München 2009, 299-330.
11 Prav tam,318; Gisella Lambrecht, Nemescso als Pf lanzstelle des halleschen
Pietismus, Wiss. Beiträge der Martin–Luther–Universität Halle–Wittenberg 68,
Halle 1988, 35-42.
12 Franc Kuzmič, Aus der Vergangenheit in die Zukunft/Iz preteklosti v prihodnost,
Murska Sobota 2006, 29 ff.
20
