Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 187
MARKO KER[EVAN
Usmeritvi vsekakor vključujeta tudi tveganja in nevarnosti, ki so se
v zgodovinskem razvoju Evrope tudi udejanjile v pojavih radikalnega
subjektivizma in egoizma, plitvega sekularizma, enodimenzionalne
tostranosti … (Nemška beseda za doto – Mitgift – vsebuje tudi besedo
za strup (Gift); ob tem velja spomniti na staro spoznanje, da je v
neprimerni dozi vsako zdravilo strup.). Tako Greschat s poudarkom
sklene: »Krščanska dota Evropi ne more in ne sme biti zavržena, niti
izpostavitev individualnosti niti desakralizacija sveta nista na raz-
polago, nekaj kar lahko opustimo, pa čeprav ju ne smemo absolu-
tizirati.« Gre za to, da ohranimo obe karakteristični posebnosti
Evrope, a skrbimo za njuno »osvobajajočo samoomejitev« s skup-
nostjo in sakralnim. Soočanja z drugimi religijami in kulturami, ki
so danes neizogibna, lahko pri tem pomagajo.16
V podporo opredelitvi, kakršno najdemo pri Greschatu, bi lahko
prek Avguština šli še k apostolu Pavlu, lahko bi sledili klasikoma
zgodovinske sociologije religije Maxu Webru in Ernstu Troeltschu
ali novejšim delom sociologov, kakršen je Rodney Stark, ali teologov,
kakršen je Friedrich W. Graf, sociološkim in teološkim razmiš-
ljanjem Petra Bergerja, se spomnili na že omenjene poglede Hegla,
Marxa, Durkheima, ki govorijo o prispevku radikalnega mono-
teizma, kristocentrizma, krščanskega »kulta abstraktnega človeka«
pri nastajanju tistega, kar danes imenujemo sekularizacija in seku-
larnost Evrope in zaradi česar je Emil Poulat lahko sklenil svojo
oceno o treh stebrih Evropske unije z ugotovitvijo, da Evropa izhaja
iz krščanskosti ne glede na to, kakšno mesto in vpliv ima zdaj
krščanstvo v njej.17
Ocena o krščanskih koreninah Evrope se lahko uporablja in
zlorablja na različne načine. Po vsem povedanem lahko rečemo, da
pomeni zlorabo, če se jo uporablja za nasprotovanje sekularizaciji in
sekularnosti evropske moderne družbe. Sekularizacija in sekular-
nost je pozitivna dediščina in bistvena sestavina krščanskosti Evrope.
Dodajmo: v tem okviru je pozitivna dediščina in vrednota tudi
16 Delo v opombi 14, str. 138–143.
17 Izvrsten primerjalni in problemski pregled je npr. zbornik: Hans Joas, Klaus
Wiegandt (ur.): Sekularisierung und Weltreligionen. Frankfurt am Main: Fischer
Verlag 2007; posebej prispevek F. W. Grafa.
185
Usmeritvi vsekakor vključujeta tudi tveganja in nevarnosti, ki so se
v zgodovinskem razvoju Evrope tudi udejanjile v pojavih radikalnega
subjektivizma in egoizma, plitvega sekularizma, enodimenzionalne
tostranosti … (Nemška beseda za doto – Mitgift – vsebuje tudi besedo
za strup (Gift); ob tem velja spomniti na staro spoznanje, da je v
neprimerni dozi vsako zdravilo strup.). Tako Greschat s poudarkom
sklene: »Krščanska dota Evropi ne more in ne sme biti zavržena, niti
izpostavitev individualnosti niti desakralizacija sveta nista na raz-
polago, nekaj kar lahko opustimo, pa čeprav ju ne smemo absolu-
tizirati.« Gre za to, da ohranimo obe karakteristični posebnosti
Evrope, a skrbimo za njuno »osvobajajočo samoomejitev« s skup-
nostjo in sakralnim. Soočanja z drugimi religijami in kulturami, ki
so danes neizogibna, lahko pri tem pomagajo.16
V podporo opredelitvi, kakršno najdemo pri Greschatu, bi lahko
prek Avguština šli še k apostolu Pavlu, lahko bi sledili klasikoma
zgodovinske sociologije religije Maxu Webru in Ernstu Troeltschu
ali novejšim delom sociologov, kakršen je Rodney Stark, ali teologov,
kakršen je Friedrich W. Graf, sociološkim in teološkim razmiš-
ljanjem Petra Bergerja, se spomnili na že omenjene poglede Hegla,
Marxa, Durkheima, ki govorijo o prispevku radikalnega mono-
teizma, kristocentrizma, krščanskega »kulta abstraktnega človeka«
pri nastajanju tistega, kar danes imenujemo sekularizacija in seku-
larnost Evrope in zaradi česar je Emil Poulat lahko sklenil svojo
oceno o treh stebrih Evropske unije z ugotovitvijo, da Evropa izhaja
iz krščanskosti ne glede na to, kakšno mesto in vpliv ima zdaj
krščanstvo v njej.17
Ocena o krščanskih koreninah Evrope se lahko uporablja in
zlorablja na različne načine. Po vsem povedanem lahko rečemo, da
pomeni zlorabo, če se jo uporablja za nasprotovanje sekularizaciji in
sekularnosti evropske moderne družbe. Sekularizacija in sekular-
nost je pozitivna dediščina in bistvena sestavina krščanskosti Evrope.
Dodajmo: v tem okviru je pozitivna dediščina in vrednota tudi
16 Delo v opombi 14, str. 138–143.
17 Izvrsten primerjalni in problemski pregled je npr. zbornik: Hans Joas, Klaus
Wiegandt (ur.): Sekularisierung und Weltreligionen. Frankfurt am Main: Fischer
Verlag 2007; posebej prispevek F. W. Grafa.
185
