Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 189
MARKO KER[EVAN
cionalizirana Cerkev v svojem družbenopolitičnem delovanju razu-
mevala bolj kot zemeljska zastopnica kraljestva Kristusa vladarja
kakor pa križanega Kristusa.«
Nasproti temu Frieling predstavlja vizijo krščanskega delovanja,
ki razume Evropo kot zgodovinski kraj, zaznamovan s krščanskim
oznanjevanjem, ki versko svobodo in svobodo vseh ljudi jemlje z vso
resnostjo, ki sprejema svetovno nazorsko in kulturno pluralnost
Evrope kot resničnost. Evangelizacija v taki Evropi je usmerjena k
veri posameznikov, ki kot posamezniki in cerkvene skupnosti brez
težnje po moči in privilegijih izražajo svoja družbenoetična pojmo-
vanja na način dialoga v pluralistični skupnosti družbenih moči.
»Cerkev je tako sol zemlje, ki pa ne sme presoliti politične juhe s
težnjo po vodenju družbe.«
Pisec poudarja, da sta ti usmeritvi navzoči v vseh Cerkvah, je pa
prva večinsko katoliška, druga pa bolj evangeličanska, protestantska
(že zaradi različnega razumevanja Cerkve in cerkvene avtoritete
nasproti posamezniku in družbi). Avtor je pisal o teh razlikovanjih
leta 1991, ko je bilo pod vodstvom Janeza Pavla II., posebej v post-
socialistični katoliški Vzhodni Evropi, in še posebej seveda na Polj-
skem, čutiti pravo evforijo o graditvi krščanske/katoliške družbe, ki
naj bi postala zgled in izziv tudi sekularizirani Zahodni Evropi
oziroma njenim mlačnim kristjanom.
Zdaj, po 20 letih, so take evforije in iluzije v (Vzhodni) Evropi že
mimo. Obupane tožbe in obtožbe o sekularni, pokrščanski Evropi
pa so v času (ekonomske, finančne, politične) krize dobile nov zagon
in novega goriva, z njimi pa tudi govor o novi evangelizaciji …
Kje smo danes z govorom o sekularizaciji in evangelizaciji v
Cerkveh danes – posebej pri nas?
Temeljna ločnica in dilema med dvema zgoraj nakazanima drža-
ma še vedno obstaja. Ali pomeni govoriti in pozivati k novi evange-
lizaciji sodobne Evrope poziv k prizadevanju za odmevno (v »dušah«
in »srcih«) oznanjanje evangelija v razviti moderni družbi kot seku-
larni družbi, družbi religijske in nazorske pluralnosti, verske svobode
in nedotakljivih človekovih pravic – ali pomeni poizkuse spodkopati
in razrušiti sekularnost moderne družbe, enakost človekovih pravic,
ločenost Cerkve in države, versko svobodo in to v imenu širjenja
187
cionalizirana Cerkev v svojem družbenopolitičnem delovanju razu-
mevala bolj kot zemeljska zastopnica kraljestva Kristusa vladarja
kakor pa križanega Kristusa.«
Nasproti temu Frieling predstavlja vizijo krščanskega delovanja,
ki razume Evropo kot zgodovinski kraj, zaznamovan s krščanskim
oznanjevanjem, ki versko svobodo in svobodo vseh ljudi jemlje z vso
resnostjo, ki sprejema svetovno nazorsko in kulturno pluralnost
Evrope kot resničnost. Evangelizacija v taki Evropi je usmerjena k
veri posameznikov, ki kot posamezniki in cerkvene skupnosti brez
težnje po moči in privilegijih izražajo svoja družbenoetična pojmo-
vanja na način dialoga v pluralistični skupnosti družbenih moči.
»Cerkev je tako sol zemlje, ki pa ne sme presoliti politične juhe s
težnjo po vodenju družbe.«
Pisec poudarja, da sta ti usmeritvi navzoči v vseh Cerkvah, je pa
prva večinsko katoliška, druga pa bolj evangeličanska, protestantska
(že zaradi različnega razumevanja Cerkve in cerkvene avtoritete
nasproti posamezniku in družbi). Avtor je pisal o teh razlikovanjih
leta 1991, ko je bilo pod vodstvom Janeza Pavla II., posebej v post-
socialistični katoliški Vzhodni Evropi, in še posebej seveda na Polj-
skem, čutiti pravo evforijo o graditvi krščanske/katoliške družbe, ki
naj bi postala zgled in izziv tudi sekularizirani Zahodni Evropi
oziroma njenim mlačnim kristjanom.
Zdaj, po 20 letih, so take evforije in iluzije v (Vzhodni) Evropi že
mimo. Obupane tožbe in obtožbe o sekularni, pokrščanski Evropi
pa so v času (ekonomske, finančne, politične) krize dobile nov zagon
in novega goriva, z njimi pa tudi govor o novi evangelizaciji …
Kje smo danes z govorom o sekularizaciji in evangelizaciji v
Cerkveh danes – posebej pri nas?
Temeljna ločnica in dilema med dvema zgoraj nakazanima drža-
ma še vedno obstaja. Ali pomeni govoriti in pozivati k novi evange-
lizaciji sodobne Evrope poziv k prizadevanju za odmevno (v »dušah«
in »srcih«) oznanjanje evangelija v razviti moderni družbi kot seku-
larni družbi, družbi religijske in nazorske pluralnosti, verske svobode
in nedotakljivih človekovih pravic – ali pomeni poizkuse spodkopati
in razrušiti sekularnost moderne družbe, enakost človekovih pravic,
ločenost Cerkve in države, versko svobodo in to v imenu širjenja
187
