Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 182
[TUDIJSKI VE^ERI
nekaj religioznega«, ter pojasnjuje: »Čim bolj postajajo družbe
obsežne in goste, tem bolj kompleksne postajajo, delo se deli, mno-
žijo se individualne razlike in približuje se trenutek, ko ne bo nič več
skupnega med vsemi člani ene družbene skupine razen tega, da so
vsi ljudje. V takih okoliščinah je neizogibno, da kolektivna dojem-
ljivost vse svoje sile naveže na tisti edini skupni predmet, ki ostane,
in mu že s tem podeli neprimerljivo vrednost … Tako se vzdigne nad
vse človekove želje in dobi religiozno naravo.«7
Marx v svojem Kapitalu (1867) kot teoretski analizi funkcioniranja
moderne kapitalistične družbe razlaga, kako že vsaka blagovna
menjava (posebej pa v svoji razviti, kapitalistični obliki) predpo-
stavlja in izpostavlja človeka kot svobodnega lastnika (vsaj svoje
delovne sile), zaradi česar so kot svobodni in enaki prepoznani in
pripoznani vsaj potencialno vsi ljudje (in kot taki predpostavljeni in
uresničevani tudi v modernih ustavah in zakonih). Ob tem pa takoj
na začetku Kapitala o družbi, kakršna je v največjem obsegu prav
moderna kapitalistična družba, ugotavlja: »Za družbo producentov
blaga […] je krščanstvo s svojim kultom abstraktnega človeka, zlasti
v meščanskem obdobju svojega razvoja,v protestantizmu, deizmu
itd., najprimernejša oblika religije.«8
Pred tem že v Komunističnem manifestu iz leta 1848 zapiše, kako je
ista buržoazija, ki takrat in pozneje v svojih ustavah in zakonih
predpostavljala svobodnega in odgovornega posameznika, »snela
svetniški sij z vseh doslej častivrednih opravil, opazovanih prej s
svetim strahom«, in opiše posledico: »Vse trdno in stalno se razblinja,
vse sveto je oskrunjeno in ljudje so naposled prisiljeni, da si s
treznimi očmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne od-
nose.«9
Za zgoraj nakazane značilnosti sekularizacije zahodnih modernih
družb so bili v sociologiji iskani različni vzroki in razlage: na kul-
turni ravni v samem krščanstvu (npr. pri apostolu Pavlu), posebej v
reformaciji in reformiranem krščanstvu, v razsvetljenstvu, v empi-
7 Emil Durkheim 1897: Samomor. Ljubljana: Studia humanitatis 1992, str. 46–49.
8 Marx: Kapital. Prvi zvezek. Ljubljana: CZ 1961, str. 92.
9 Karl Marx, Friedrich Engels: Komunistični manifest. V: MEID II. Ljubljana: CZ
1972, 591, 592.
180
nekaj religioznega«, ter pojasnjuje: »Čim bolj postajajo družbe
obsežne in goste, tem bolj kompleksne postajajo, delo se deli, mno-
žijo se individualne razlike in približuje se trenutek, ko ne bo nič več
skupnega med vsemi člani ene družbene skupine razen tega, da so
vsi ljudje. V takih okoliščinah je neizogibno, da kolektivna dojem-
ljivost vse svoje sile naveže na tisti edini skupni predmet, ki ostane,
in mu že s tem podeli neprimerljivo vrednost … Tako se vzdigne nad
vse človekove želje in dobi religiozno naravo.«7
Marx v svojem Kapitalu (1867) kot teoretski analizi funkcioniranja
moderne kapitalistične družbe razlaga, kako že vsaka blagovna
menjava (posebej pa v svoji razviti, kapitalistični obliki) predpo-
stavlja in izpostavlja človeka kot svobodnega lastnika (vsaj svoje
delovne sile), zaradi česar so kot svobodni in enaki prepoznani in
pripoznani vsaj potencialno vsi ljudje (in kot taki predpostavljeni in
uresničevani tudi v modernih ustavah in zakonih). Ob tem pa takoj
na začetku Kapitala o družbi, kakršna je v največjem obsegu prav
moderna kapitalistična družba, ugotavlja: »Za družbo producentov
blaga […] je krščanstvo s svojim kultom abstraktnega človeka, zlasti
v meščanskem obdobju svojega razvoja,v protestantizmu, deizmu
itd., najprimernejša oblika religije.«8
Pred tem že v Komunističnem manifestu iz leta 1848 zapiše, kako je
ista buržoazija, ki takrat in pozneje v svojih ustavah in zakonih
predpostavljala svobodnega in odgovornega posameznika, »snela
svetniški sij z vseh doslej častivrednih opravil, opazovanih prej s
svetim strahom«, in opiše posledico: »Vse trdno in stalno se razblinja,
vse sveto je oskrunjeno in ljudje so naposled prisiljeni, da si s
treznimi očmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne od-
nose.«9
Za zgoraj nakazane značilnosti sekularizacije zahodnih modernih
družb so bili v sociologiji iskani različni vzroki in razlage: na kul-
turni ravni v samem krščanstvu (npr. pri apostolu Pavlu), posebej v
reformaciji in reformiranem krščanstvu, v razsvetljenstvu, v empi-
7 Emil Durkheim 1897: Samomor. Ljubljana: Studia humanitatis 1992, str. 46–49.
8 Marx: Kapital. Prvi zvezek. Ljubljana: CZ 1961, str. 92.
9 Karl Marx, Friedrich Engels: Komunistični manifest. V: MEID II. Ljubljana: CZ
1972, 591, 592.
180
