Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 186
[TUDIJSKI VE^ERI
na koncilu. Toda na drugi strani smo ob razpravah in ponavljanih
prizadevanjih za »vključitev« Boga in krščanstva v evropske listine
slišali nenehno ponavljane – tudi od sedanjega papeža – pritožbe in
obtožbe o »izganjanju Boga«, o tem da je »graditev družbe brez Boga
delovanje proti človeku«. V izjavi Škofovske sinode o Evropi leta 1990
je bilo zapisano: »Ni dovoljeno izganjati Boga iz bivanja ljudi.«
Katoliška drža nasproti moderni družbi je tudi danes ambivalentna;
niha med sprejemanjem družbe kot danosti, ki je okvir za cerkveno
evangelizacijsko delovanjem, njenim zavračanjem in obsojanjem
družbe kot nečesa, kar je treba odpraviti, ker je zgodovinska nesreča,
iztirjenje, anomalija. Le redko v njej vidijo – kot Poulat – pozitiven
rezultat in krščansko dediščino. Katoliški odnos do sekularizacije in
sekulariziranosti modernih družb je v večini ali nevtralen ali negativen.
Protestantizem in sekularnost evropskih družb
Drugače je pri protestantizmu že v osnovi – toliko bolj, kolikor
bolj vztraja na usmeritvi velikih reformatorjev Luthra, Zwinglija,
Calvina …
Če bi vnaprej priostreno izpostavili ključno ugotovitev/opre-
delitev: za protestantizem sekularizacija in sekularnost modernih družb ni
nesreča, anomalija, škandal, ampak v prvi vrsti vrednota, pozitivna dedi-
ščina evropskega zgodovinskega razvoja in krščanskega prispevka k njemu
(ob vseh problemih, ki jih je sicer prinesel in jih še dane pomeni za krščanstvo).
Ugledni protestantski cerkveni zgodovinar in profesor historične
teologije Martin Greschat je svojemu prispevku za zbornik Krščanstvo
in Evropa 2000 (v oddelku o vlogi religije v sekularni evropski družbi)
dal naslov Krščanska dota Evropi. Če poenostavimo in – kakor sam
pravi – nekoliko pretiravamo, lahko to doto predstavimo kot dve
knjigi, skupaj z njunim učinkovanjem: Auguštinovi deli De civitate
Dei (O Božji državi) in Confessiones (Izpovedi). Tako rekoč že z naslo-
voma sta bila v zahodno krščanstvo vneseni dve temeljni usmeritvi,
ki ju je kasneje povzela, poglobila in razvila reformacija: razlikovanje
med Božjim kraljestvom in zemeljsko državo z desakralizacijo ze-
meljskega, tostranskega sveta in izpostavitev posameznika ko sub-
jekta. Reformacija in razsvetljenstvo sta dediča te temeljne usmeritve.
184
na koncilu. Toda na drugi strani smo ob razpravah in ponavljanih
prizadevanjih za »vključitev« Boga in krščanstva v evropske listine
slišali nenehno ponavljane – tudi od sedanjega papeža – pritožbe in
obtožbe o »izganjanju Boga«, o tem da je »graditev družbe brez Boga
delovanje proti človeku«. V izjavi Škofovske sinode o Evropi leta 1990
je bilo zapisano: »Ni dovoljeno izganjati Boga iz bivanja ljudi.«
Katoliška drža nasproti moderni družbi je tudi danes ambivalentna;
niha med sprejemanjem družbe kot danosti, ki je okvir za cerkveno
evangelizacijsko delovanjem, njenim zavračanjem in obsojanjem
družbe kot nečesa, kar je treba odpraviti, ker je zgodovinska nesreča,
iztirjenje, anomalija. Le redko v njej vidijo – kot Poulat – pozitiven
rezultat in krščansko dediščino. Katoliški odnos do sekularizacije in
sekulariziranosti modernih družb je v večini ali nevtralen ali negativen.
Protestantizem in sekularnost evropskih družb
Drugače je pri protestantizmu že v osnovi – toliko bolj, kolikor
bolj vztraja na usmeritvi velikih reformatorjev Luthra, Zwinglija,
Calvina …
Če bi vnaprej priostreno izpostavili ključno ugotovitev/opre-
delitev: za protestantizem sekularizacija in sekularnost modernih družb ni
nesreča, anomalija, škandal, ampak v prvi vrsti vrednota, pozitivna dedi-
ščina evropskega zgodovinskega razvoja in krščanskega prispevka k njemu
(ob vseh problemih, ki jih je sicer prinesel in jih še dane pomeni za krščanstvo).
Ugledni protestantski cerkveni zgodovinar in profesor historične
teologije Martin Greschat je svojemu prispevku za zbornik Krščanstvo
in Evropa 2000 (v oddelku o vlogi religije v sekularni evropski družbi)
dal naslov Krščanska dota Evropi. Če poenostavimo in – kakor sam
pravi – nekoliko pretiravamo, lahko to doto predstavimo kot dve
knjigi, skupaj z njunim učinkovanjem: Auguštinovi deli De civitate
Dei (O Božji državi) in Confessiones (Izpovedi). Tako rekoč že z naslo-
voma sta bila v zahodno krščanstvo vneseni dve temeljni usmeritvi,
ki ju je kasneje povzela, poglobila in razvila reformacija: razlikovanje
med Božjim kraljestvom in zemeljsko državo z desakralizacijo ze-
meljskega, tostranskega sveta in izpostavitev posameznika ko sub-
jekta. Reformacija in razsvetljenstvo sta dediča te temeljne usmeritve.
184
