Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 185
MARKO KER[EVAN
vi). Ob tem dokumenti govorijo o »črpanju navdiha iz kulturnega,
verskega in humanističnega izročila Evrope«, ne omenjajo pa niti
izrecno in še manj izključno pri tem krščanstva. Prav tako ni bilo
sprejeto, da bi v dokumente vključili (v preambulah) sklicevanje na
Boga ali ga omenjali, kakor to poznajo nekatere – a le nekatere –
ustave evropskih držav. Predlagana, a nesprejeta ustava, toda tudi
veljavni dokumenti, tako nedvomno izražajo sekularni značaj Ev-
ropske unije ter njenih ustanov ne povezujejo in ne navezujejo na
nobeno religijo in Cerkev (ali svetovni nazor); slednjim priznavajo
»identiteto in specifični prispevek ter vzdržujejo z njimi odprt,
pregleden in reden dialog« (čl. 51 pogodbe o ustavi).13 Uveljavljeno
je torej načelo laičnosti ustanov EU. Tudi deklarirane vrednote EU
niso vezane na neko religijo in utemeljene z njo ali s kakršnokoli
zadnjo in najvišjo instanco. Take zadnje utemeljitve skupnih vrednot
so prepuščene svobodni izbiri posameznika.
Znani francoski katoliški raziskovalec evropskega krščanstva
Emil Poulat zato upravičeno povzame: »Evropska unija temelji na
treh stebrih: na politični demokraciji, na socialno-tržnem gospo-
darstvu in na laičnosti (sekularnosti) kulture.« Poulat sam pri tem
nadaljuje: »V tem smislu lahko govorimo, da izhaja iz krščanstva, ne
glede na to, kakšno mesto in vpliv ima zdaj krščanstvo [s Cerkvami
– M. K] v njej.«14
Poulat seveda ni osamljen. Podobno stališče do laičnosti/sekular-
nosti lahko srečamo tudi drugod v katoliških krogih, tudi uradnih.
Poljski škof Nossol je denimo leta 2000 zapisal: »Tudi ta (moderna,
sekularna) kultura je vključena v odrešilno Kristusovo delo, tudi njej
je treba oznanjati evangelij s prijaznim vabilom, tudi ona pripada
romarski skupnosti vseh Božjih otrok k obljubljenemu Božjemu
kraljestvu.«15 Opazna je bližina citiranemu pogledu patra Congarja
13 Osnutek pogodbe o ustavi za Evropo. Luxemburg: Urad za uradne publikacije
Evropskih skupnost 2003. Glej tudi delo v op. 10, str. 74–77.
14 Navedeno po Martin Greschat: Protestantismus in Europa. Darmstadt: Wissen-
schaftliche Buchgesellschaft 2005, str. 161.
15 Alfons Nossol v: Walter Fürst, Martin Honecker (ur.): Christenheit – Europa 2000.
Die Zuknft Europas als Aufgabe und Herausforderung für Theologie und
Kirchen. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft 2001, str 152.
183
vi). Ob tem dokumenti govorijo o »črpanju navdiha iz kulturnega,
verskega in humanističnega izročila Evrope«, ne omenjajo pa niti
izrecno in še manj izključno pri tem krščanstva. Prav tako ni bilo
sprejeto, da bi v dokumente vključili (v preambulah) sklicevanje na
Boga ali ga omenjali, kakor to poznajo nekatere – a le nekatere –
ustave evropskih držav. Predlagana, a nesprejeta ustava, toda tudi
veljavni dokumenti, tako nedvomno izražajo sekularni značaj Ev-
ropske unije ter njenih ustanov ne povezujejo in ne navezujejo na
nobeno religijo in Cerkev (ali svetovni nazor); slednjim priznavajo
»identiteto in specifični prispevek ter vzdržujejo z njimi odprt,
pregleden in reden dialog« (čl. 51 pogodbe o ustavi).13 Uveljavljeno
je torej načelo laičnosti ustanov EU. Tudi deklarirane vrednote EU
niso vezane na neko religijo in utemeljene z njo ali s kakršnokoli
zadnjo in najvišjo instanco. Take zadnje utemeljitve skupnih vrednot
so prepuščene svobodni izbiri posameznika.
Znani francoski katoliški raziskovalec evropskega krščanstva
Emil Poulat zato upravičeno povzame: »Evropska unija temelji na
treh stebrih: na politični demokraciji, na socialno-tržnem gospo-
darstvu in na laičnosti (sekularnosti) kulture.« Poulat sam pri tem
nadaljuje: »V tem smislu lahko govorimo, da izhaja iz krščanstva, ne
glede na to, kakšno mesto in vpliv ima zdaj krščanstvo [s Cerkvami
– M. K] v njej.«14
Poulat seveda ni osamljen. Podobno stališče do laičnosti/sekular-
nosti lahko srečamo tudi drugod v katoliških krogih, tudi uradnih.
Poljski škof Nossol je denimo leta 2000 zapisal: »Tudi ta (moderna,
sekularna) kultura je vključena v odrešilno Kristusovo delo, tudi njej
je treba oznanjati evangelij s prijaznim vabilom, tudi ona pripada
romarski skupnosti vseh Božjih otrok k obljubljenemu Božjemu
kraljestvu.«15 Opazna je bližina citiranemu pogledu patra Congarja
13 Osnutek pogodbe o ustavi za Evropo. Luxemburg: Urad za uradne publikacije
Evropskih skupnost 2003. Glej tudi delo v op. 10, str. 74–77.
14 Navedeno po Martin Greschat: Protestantismus in Europa. Darmstadt: Wissen-
schaftliche Buchgesellschaft 2005, str. 161.
15 Alfons Nossol v: Walter Fürst, Martin Honecker (ur.): Christenheit – Europa 2000.
Die Zuknft Europas als Aufgabe und Herausforderung für Theologie und
Kirchen. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft 2001, str 152.
183
