Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 190
[TUDIJSKI VE^ERI
evangelija, v imenu »oblasti resnice«? Ali z govorom o krščanskih
koreninah Evrope in napovedmi nove evangelizacije opozarjajo na
meje sekularizacije in sekularnosti tudi v Evropi (da ne bi zašli v
sekularistični fundamentalizem kot oblast nove edine resnice) – ali
pa z njim vodijo kulturni boj proti temeljem sekularne kulture in
družbe in pri tem ne vidijo in ne upoštevajo krščanskih korenin in
sestavin te sekularnosti?
Prava protestantska drža in odnos do sekularnosti moderne
družbe ne pomeni samoodrekanja evangelizaciji; pomeni priza-
devanje za evangelizacijo ob sprejemanju sekularnosti družbe in
kulture kot vrednote in pozitivne krščanske dediščine; evangelizacija
zato ne sme pomeniti spodkopavanja in odpravljanja takih zna-
čilnosti moderne družbe, kakršne so ločenost Cerkve in države,
verska svoboda, individualne in kolektivne človekove pravice, pa
(tudi) reformacija in vpliv njenega ustvarjenega prostora in okvira
evangelizacije.
O tem, kaj je prava protestantska drža in odnos po vsem pove-
danem verjetno ne more biti dvoma. Prav gotovo pa uresničevanje
tega ni enostavno in ne more biti enkrat za vselej opravljena zadeva.
Že zato ne, ker je vprašanje, kako živeti v sekularni družbi, vprašanje,
ki zadeva tudi laično, ateistično, sekularistično stran. Tudi zanjo se
postavlja vprašanje (odgovornosti), kako pojmovati in prakticirati
sekularizacijo kot skupno dediščino in vrednoto, ne da bi zašli v
nepravi »sekularizem«, v »laicistični fundamentalizem«, torej v
prizadevanje, da se iz javnega prostora izžene in izključi vsak govor
o Bogu, vsak religiozni govor in krščanski nagovor in s tem izključi/
diskreditira tudi religiozne oziroma vernike kot vernike. (Smiselno
razpravljanje in razmišljanje v tej zvezi je seveda mogoče le, če se – na
obeh straneh – znebimo absurdnega govora o »izključevanju ali
izganjanju Boga«: Božja navzočnost ali nenavzočnost ni stvar člove-
kove odločitve in prizadevanja zanjo ali proti njej!)
Ni naključje, da je na to odgovornost laične/ateistične strani
večkrat opozoril Jürgen Habermas.19 Njegova opozorila sem povzel
19 Glej Habermasovo predavanje ob podelitvi Mirovne nagrade Nemškega knji-
gotrškega združenja leta 2001, v: Glauben und Wissen. Frankfurt: Suhrkamp 2001
188
evangelija, v imenu »oblasti resnice«? Ali z govorom o krščanskih
koreninah Evrope in napovedmi nove evangelizacije opozarjajo na
meje sekularizacije in sekularnosti tudi v Evropi (da ne bi zašli v
sekularistični fundamentalizem kot oblast nove edine resnice) – ali
pa z njim vodijo kulturni boj proti temeljem sekularne kulture in
družbe in pri tem ne vidijo in ne upoštevajo krščanskih korenin in
sestavin te sekularnosti?
Prava protestantska drža in odnos do sekularnosti moderne
družbe ne pomeni samoodrekanja evangelizaciji; pomeni priza-
devanje za evangelizacijo ob sprejemanju sekularnosti družbe in
kulture kot vrednote in pozitivne krščanske dediščine; evangelizacija
zato ne sme pomeniti spodkopavanja in odpravljanja takih zna-
čilnosti moderne družbe, kakršne so ločenost Cerkve in države,
verska svoboda, individualne in kolektivne človekove pravice, pa
(tudi) reformacija in vpliv njenega ustvarjenega prostora in okvira
evangelizacije.
O tem, kaj je prava protestantska drža in odnos po vsem pove-
danem verjetno ne more biti dvoma. Prav gotovo pa uresničevanje
tega ni enostavno in ne more biti enkrat za vselej opravljena zadeva.
Že zato ne, ker je vprašanje, kako živeti v sekularni družbi, vprašanje,
ki zadeva tudi laično, ateistično, sekularistično stran. Tudi zanjo se
postavlja vprašanje (odgovornosti), kako pojmovati in prakticirati
sekularizacijo kot skupno dediščino in vrednoto, ne da bi zašli v
nepravi »sekularizem«, v »laicistični fundamentalizem«, torej v
prizadevanje, da se iz javnega prostora izžene in izključi vsak govor
o Bogu, vsak religiozni govor in krščanski nagovor in s tem izključi/
diskreditira tudi religiozne oziroma vernike kot vernike. (Smiselno
razpravljanje in razmišljanje v tej zvezi je seveda mogoče le, če se – na
obeh straneh – znebimo absurdnega govora o »izključevanju ali
izganjanju Boga«: Božja navzočnost ali nenavzočnost ni stvar člove-
kove odločitve in prizadevanja zanjo ali proti njej!)
Ni naključje, da je na to odgovornost laične/ateistične strani
večkrat opozoril Jürgen Habermas.19 Njegova opozorila sem povzel
19 Glej Habermasovo predavanje ob podelitvi Mirovne nagrade Nemškega knji-
gotrškega združenja leta 2001, v: Glauben und Wissen. Frankfurt: Suhrkamp 2001
188
